žogice in kravate

Pri izbiri drobnih pozornosti, ki jih podarjamo prijateljem in sorodnikom na prelomu leta, upoštevam več kriterijev. Eden od pomembnejših je uporabnost darila, zanemarljivi niso niti cena, porabljen čas za pripravo, najbolj pa sem vesela, če lahko vključim tudi otroke. Bombažne vrečke v zadnjem času vedno pogosteje uporabljam, vsaj kakšno imam vedno v torb(ic)i, simpatičnih pa se vedno razveselim. Računam na to, da se jih bodo tudi obdarovanci :) Ideje tako ni bilo treba iskati prav dolgo, izbrala pa sem tudi manj zahtevno tehniko potiska ...

O spodbujanju razvoja fine motorike pogosto pišem. Seznam oznak mi pravi, da sem s "fina motorika" označila skoraj 200 zapisov. Tokrat bi vam rada predstavila pet igrač, ki otrokom nudijo kvalitetno in hkrati preprosto vajo za razvoj fine motorike (brez posebne predhodne priprave). Vse predstavljene igrače bom skupaj s spletno trgovino MaliGalago tudi podarila.

Teifoc seti za gradnjo z malimi zidaki so na trgu že več kot štirideset let. Gre za prave zidake iz žgane gline, katere se med seboj spaja z malto. To se zmeša iz priloženega praška in vode, nanaša pa s kelo , zidarsko žlico (ki sem jo seveda že zgubila) . Zidamo, po priloženem načrtu ali prosto, na tanko surovo iverno ploščo. Ko se zgrajenega naveličamo, zidake preprosto namočimo, umijemo, posušimo in ponovno uporabimo. Pri nas se je lani sete dobilo v kar nekaj trgovinah, malta pa le v eni. Poskusila sem jo pripraviti sama - in uspela. Prav tako sem našla alternativo za zidake ...

Noži so tudi za majhne otroke nepogrešljiv kuhinjski pripomoček. Prvi nož, valoviti sekljač, sem svojim fantom predstavila kmalu po dopolnjenem 16. mesecu. Od takrat dalje radi sodelujejo v kuhinji (no, v splošnem, z drugimi nalogami, že prej) pri pripravi svoje malice ali obroka za vso družino. Pripravila sem pregled prvih nožev, ki jih lahko ponudite otrokom

Letošnji vsi sveti bodo drugačni od tistih iz prejšnjih let. Točno pred sedmimi meseci je umrla moja babica in otroci se prvič soočajo z obiskovanjem groba nekoga, ki so ga poznali. Tega praznika, z dolgimi vrstami sveč in ne vedno čednimi ter predragimi ikebanami, nisem nikoli zares marala. Običaje sem, na grozo svojih staršev, tokrat vzela v svoje roke. Začrtali smo jih preprosto,  po naše, in okrasili nagrobne sveče . 

Imate tudi vi letos prvošolca? Kako drži pisalo? Jaz se, priznam, s (kolikor toliko) pravilnim prijemom pisala pri svojem prvorojencu ukvarjam že kar nekaj časa. Je namreč levičar, ti pa pisala ne vlečejo ampak potiskajo (kar je težje) in radi razvijejo več nepravilnosti (na primer kljukasto roko ) . Sámo risanje/pisanje oziroma aktivnosti s svinčnikom po papirju naj ne bi bile najprimernejše za spodbujanje razvoja pravilnega prijema pisala . Doma mu, pravzaprav vsem trem, ponudim druge raznolike aktivnosti in pripomočke za spodbujanje pravilnejšega prijema - preko igre, ustvarjanja, raziskovanja.

Prijateljica je pred nekaj meseci rodila drugega otroka. Bolj se je njena nosečnost bližala koncu, več člankom, knjigam, stranem in predavanjem je sledila na Facebooku (in mi ostali z njo). Sprva me je, priznam, malo presenetila, potem pa sem se spomnila na njene boje s prvim otrokom in svoje strahove iz prve nosečnosti.

Manjši spirograf sem kupila že pred več kot dvema letoma. Impulziven nakup. Otroka sta ga rada uporabljala, a se mi je zdelo, da izvedba ni najboljša. Kmalu sem se odločila, da kupim večjega, drugačnega , če se pojavi priložnost. In se je.

Marmoriranje papirja je v naši hiši verjetno najbolj priljubljena oblika ustvarjanja. Najprej je očaralo taščo, nato otroke, z vsemi različicami in možnostmi pa tudi mene. Nekaj časa nazaj smo marmorirali s peno za britje , tokrat pa smo poskusili marmorirati papir z oljem in barvami za živila . Težko se odločim katera različica mi je bila bolj všeč, sta pa obe vredni poskusa.

Ne spomnim se več, kdaj sem nazadnje kupila darilo za novorojenčka. Za tako posebne priložnosti se še dodatno potrudim in izdelam kaj lepega, uporabnega, unikatnega. Tokrat z vami delim moj seznam najljubših daril, s katerimi sem presenetila mlade družine.

Bi jih videli v živo, moje doma narejene igrače? Jih preizkusili? Mi segli v roko in poklepetali z menoj? Potem nikakor ne smete zamuditi Otroškega bazarja.

Dober otroški predpasnik je nujna oprema vsakega kvalitetnega otroštva. Prišel bo prav, ko bomo naše najmlajše vključevali v pomembne aktivnosti našega vsakdana, kot so kuhanje in čiščenje, v pripravo na praznovanja s peko piškotov in drugih sladic, pri različnih ustvarjalnih dejavnostih ter tudi pri domišljijski igri. Predpasnik, za katerega navodila so pred vami, vam ne bo vzel veliko časa, otroku pa bo omogočil samostojnost in veselje. Sešijte ga za svoje otroke, nečake, vnuke, prijatelje, varovance ali za darilo.

Kuhanje je eno od osnovnih opravil skrbi zase. Kuhamo vsak dan in otrokom se zdi zelo privlačno. Radi nam pomagajo, sodelujejo z nami in samostojno opravljajo posamezne postopke. Delo jim lahko olajšamo s pripomočki primernimi za v drobne ročice, jim ponudimo nizke površine za delo oziroma jih varno namestimo h kuhinjskemu pultu ...

D je za svoj drugi rojstni dan dobil ročno šivano punčko iz blaga. Nežni materiali in obraz narisan s flomastrom pričajo, da pravzaprav ni igrača ampak bolj okrasni predmet. Fantje so jo vsi po vrsti vzljubili, veliko so se igrali z njo, R-ja je zadnje čase spremljala v sanje, jaz pa sem jo kar naprej šivala in popravljala - dokler se ene od nog enostavno ni dalo več zašiti. Nisem veliko razmišljala, stran jo bomo vrgli, kaj naj z njo sicer. Nato pa me je P vprašal, če se bomo od nje poslovili ...

Ni skrivnost, da rada sama naredim darilo, del darila ali pa vsaj sama zavijem (bolj ali manj) skrbno izbrane predmete. Nekaj sem jih že delila z vami pred časom . Tokrat bi vam rada pokazala nekaj mojih zadnjih in najljubših projektov. Morda vam pride prav, vas navdihne ali vsaj spodbudi k ustvarjanju in podarjanju še bolj osebnih daril.

Kot skoraj vsako leto od kar imava otroke, smo tudi letos dopustovali s šotorom. Mislim, da je kampiranje dobra izkušnja za otroke in tudi za starše, saj se mi zdi bivanje v naravi bolj prijazno in (ob lepem vremenu) manj naporna oblika dopusta.

Pri nas se večkrat lotimo gradnje geometrijskih teles in drugih 3D oblik. Medtem, ko D tretjo dimenzjo še raziskuje, je P že pravi mojster gradnje. Sestavljamo tako iz naravnih, kot tudi umetnih materialov. Sestavljene modele včasih uporabimo za igro, včasih pa jih kar pojemo.

Da je julij za našo družino prav poseben mesec, sem že pisala . Da pa prav danes, skupaj z našim najmlajšim, praznujejo Žogice in kravate, pa še ne veste, a? Štiri leta so minila od mojih prvih nerodnih zapisov in še bolj nerodnih fotografij. Na ta prazničen dan bi vam rada predstavila nekaj novosti.

V zadnjih dneh sem precej šivala - krpala luknje na hlačah, slabše primerke dolgih hlače spreminjala v kratke, popravljala počene šive, šivala oblačila in igrače za prijateljičinega novorojenčka ... Šivalnega stroja oziroma kar celega kotička za šivanje tako nisem niti umikala, le pospravljala najnujnejše. Ni čudno, da je želel tudi P poskusiti s šivanjem. 

Med premajhnimi otroškimi oblačili so mi ostajale kavbojke, ki sta jih P-ju kot darilo ob rojstvu prinesli moji sošolki, takrat še obe brez otrok. Nobenemu od fantov niso bile nikoli zares prav, ne glede na nošenje oziroma bolj poskus nošenja s plenicami za enkratno uporabo. No, enkrat sem jih celo uspela navleči na P-ja, a zagotovo s konkretno zavihanimi hlačnicami. Pralne plenice, v katere sem povijala vse tri , so poskrbele za selekcijo garderobe (vse preozko in prekratko, a seveda čisto primerno za nošenje čez plenice za enkratno uporabo, je šlo na Rdeči križ), teh kavbojk, skoraj povsem neelastične so, pa nisem mogla podariti naprej, saj so se mi zdele neuporabne. Ob vseh poskusih oziroma ugibanjih, če jih bomo  tokrat  uspeli kaj nositi, pa so mi nekako tudi prirasle k srcu. Med zadnjim pospravljanjem najmanjših številk sem se odločila, da jih predelam. Preteklo je še kar nekaj mesecev, preden sem se opogumila in iz kavbojk številka 62 izdelala torbico zase.

Od vseh igrač, ki jih imamo, ni jih malo  (ups) , so me gotovo najbolj presenetile igrače (in podobni predmeti), ki grejo druga v drugo in druga na drugo. Najprej so se mi zdele, iskreno, dolgočasne, nato pa sem jih ob opazovanju otrok, korak za korakom spoznavala ... Ugotovila sem, da so odlične za gradnjo najvišjih stolpov, da so lahko garaže, postelje, lonci, paketi, da se  rade družijo  z drugimi igračami vseh vrst in da jih je lušno tudi pospravljati - zlagati ...

'Terrible twos' , grozni dvoletniki? Tretjič vstopam(o) v obdobje, katerega težavnost in pestrost opisuje slavna besedna zveza. Ne tokrat in ne kdaj prej svojih otrok v tem obdobju ne bi opisala kot terrible , groznih (se pa večkrat tako počutim sama) . Verjamem, da nam poznavanje lastnosti posameznih razvojnih obdobij lahko pomaga pri razumevanju otroka in posledično situacij, v katerih se znajdemo. Dvoletniki se mi namreč zdijo fascinantni. Tako zagnani so, vse bi radi poskusili, vsega se naučili,  vse naredili SAMI. Kar naenkrat zavrnejo plenico in hodijo sami na kahlico, se preoblačijo, preobuvajo, umivajo ... Nikoli kasneje, ne bo otrok (tudi ko odraste :) ) tako motiviran za sodelovanje pri gospodinjskih opravilih, kot je pri dveh letih. Seveda mi ni ušla druga plat medalje, trme imamo na dnevnem redu, a .... rutina, red, čas, preventiva, priprava prostora, vključevanje, kakšen "ja, izvoli sam" na mesto a priori "ne" , možnost izbire (med dvema, ne v

Našega najmlajšega je pršilka za vodo, s katero si pomagam pri čiščenju mize in likanju, čisto prevzela. "Tudiii!" je beseda, ki jo največkrat izreče. Ponudila sem mu manjšo, otroško, ki gre lepo v drobne roke ter mu pokazala, kako jo uporablja. Spodbujala sem ga k pršenju v bide, seveda je bilo okoli še bolj zanimivo, ko je osvojil samo pršenje pa sem mu pokazala, kako lahko sam očisti okna.

Prva knjiga, ob kateri so se vsi trije moji otroci zares ustavili in prisluhnili, je bila Enci benci na kamenci . P je najraje počival v mojem naročju med guganjem na visečem stolu, ko sem mu mrmrala Adijo, pa zdrava ostani , R-ja je najbolj umirjalo trepljanje po ritki ob mojem prepevanju Petelinček je na goro šel . D prosi, če mu lahko zavrtim tisto s "kalvarina bundačina" , jaz, če se le izide, večino petkovih popoldnevov preživim v medgeneracijskem druženju ob prepevanju ljudskih pesmi, cela družina pa rada prisluhne Skrinji iz babičine bale . Verjamem, da s prenašanjem ljudskega izročila otrokom ponudimo priložnost, da živijo kulturno dediščino , jim odpiramo okno do raziskovanja ene od identitet, ki jih bo spremljala vse življenje, ter krepimo spoštovanje do preteklih rodov - lastnih korenin.

Čeprav se o tem običajno ne govori, so otroci pri uporabi stranišča tudi po opustitvi plenic še vedno zelo odvisni od odraslih. Ko se otrok nauči sam obrisati ritko po opravljeni potrebi, je ne le svoboden pri osnovni negi, ampak tudi neskončno ponosen, starši pa, priznajmo, rešeni ene od manj prijetnih vsakdanjih nalog.

P me je nedolgo nazaj prosil, če bi ga lahko spet obrisala na papir. Malo sem odlašala, saj bi morala skupaj zlepiti dva kosa uvijajočega se papirja iz role (Ikea) ... Nič lušen začetek. Ne dolgo zatem je svak prinesel domov ogromno rolo papirja. Takoj smo vedeli, kako bomo rolo načeli ...

Najbrž se skoraj vsak redni bralec žogic in kravat  vpraša kje in kako shranjujem vse te ogromne kupe krame reči, materiale in igrače, ki jih lahko vidite na fotografijah. Večino stvari imam v eni veliki omari, potem pa še tu in tam kje, večje stvari ter na primer posode Lego/Duplo kock pa kar na omarah. Ne bom rekla, da nimam prostorske stiske, mi je pa vprašanje KAKO pospraviti dolgo predstavljalo veliko večji izziv kot KAM pospraviti. Ni dovolj, da stvari nekje zgolj so, ampak morajo biti pospravljene funkcionalno, nekatere celo tako, da so vedno pri roki. Omare že dve leti nisem (za zares) pospravila, a mi vzpostavljen sistem omogoča RED. Kako mi to uspeva?

Ste lepo praznovali? Mi smo :) Uspelo nam je skoraj vse ...

Marca smo veliko praznovali in to prav vsi. Mož, prvi v vrsti, si je za svoj rojstni dan zaželel zelo posebno praznovanje:

O tem, da pri nas Velike noči ne praznujemo z zajci in piščanci, sem že pisala. Vsako leto, čeprav letos vprašanje, če se nam (danes, khm) izide, pošljemo voščilnice. Redni bralci ste najbrž ugotovili, da gre že vsa leta za en in isti motiv - najprej je nagovarjal mene, nato je za nadaljevanje tradicije prosil P sam. Lani tik po praznikih, a še pravočasno za prvo uporabo, mi je uspelo dokončati kar velik projekt - material, ki nas je leta tako zelo nagovarjal ...

Prijetno me je presenetilo vabilo Družinskega centra Mala ulica na predstavitev njihove prve knjige z naslovom Ustvarjalnice (kreativnost in igra doma in na prostem) , ki je tekla kar med samo Ustvarjalnico - rednim programom za otroke. Seveda smo odpovedali načrte za tisto popoldne in se odzvali vabilu na Pollockov glavomet, torej packanje z barvami (izven doma! NIČ POSPRAVLJANJA ZAME TOREJ ). In kako smo se imeli?

Katera je (bila) vaša najljubša kreacija vaše mame namenjena samo vam? Moja je bila definitivno plašček iz ostankov rokavov pri skrajševanju puloverja. Ali pa maska za bonbon sladka melisa. Neee, kar cela Barbi hiša iz kartona (v katero sem sama napeljala potem tudi razsvetljavo, ha!) ... (Ampak tistih dveh štrikanih modelov, fantka in punčke iz Burde/Sabrine/Sandre ... pa z bratom nisva uspela nažicat. Ju je kdo drug? :) )  Česa mislite, da se bodo spominjali pa vaši otroci?

Deset let bo, kar sem prvič videla pralne plenice. Same po sebi me najbrž ne bi pritegnile, če ne bi sama imela res slabih vsakomesečnih, nekajdnevnih izkušenj s sedenjem na plastiki - vložkih za enkratno uporabo. Vseeno sem se kar nekaj časa odločala oziroma prelagala nakup pralnih vložkov . Ko sem jih le preiskusila, mi je bilo žal, da jih nisem že prej, veliko prej ...

Vidim te, kako me opazuješ skozi okno avtomobila parkiranega pred vrtcem in se mi nežno nasmihaš ...

Jih poznate? Slučajno sem jih videla v Tedi-ju in seveda so morali z menoj :)

Prišel je z veliko joka, bolečine, slinjenja, grizenja in povišano telesno temperaturo, odšel pa z veseljem, pričakovanjem in novim spoznanjem o odraščanju - P-jev zob.   Kako noro hitro se obrne čas, tako živo se spominjam, ko je P dobil prav tale zobek. In še vedno ga imamo, ni ga "odnesla zobna miška" ...

Tačke na patrulji naša fanta kar rada pogledata ( deloma je tudi P-jevo rojstnodnevno praznovanje potekalo na to temo ) in nekako sta se odločila, da bi bila za pusta Riki (fantek) in Maršal (dalmatinec). Seveda si je D takoj, ko sem kupila čelado in še preden jo je uspel videti premislil in se odločil, da bo Bron (nemški ovčar). Tako so bile določene že tri maškarice, posledično pa tudi četrta in peta. Kostume sem, kot vedno, izdelala sama ...

... iz velemesta Mišji dol. Česarkoli se loti, naredi na pol. To Bitenčevo pravljico sem imela rada kot otrok in bila mi je ljuba, ko sem jo poslušala s svojimi otroki ... dokler nisem začela razmišljati o ... Zanimiv način, na katerega je Tinko prišel do hišnega ljubljenčka, kaj naj rečem ;) Za letošnjega pusta sem pomagala obleči tudi svaka, našega "Tinka".

Plastelin imajo fantje vedno na voljo na policah. Uporabljali smo ga že na mnogo načinov, kupljenega in domačega , a mislim, da je tale moj novi (daaaleč) najljubši ...

Ta objava bi se morala, idealno enkrat v novembru, začeti z: "Dobila sem feenomenalno, izredno praktično, kreativno, lušno, unikatno in oh-in-sploh-fino idejo, ki je rešila naše težave s shranjevanjem in sortiranjem zimske opreme." V bistvu bi se vseeno lahko ...

Komaj smo čakali, da gremo, potem pa smo še v zadnjih trenutkih merili telesno temperaturo, ugibali, kaj bo prinesel kašelj, a na koncu vseeno šli. Naša družina in še tri druge, vsaka z enim napol bolnim članom. Priznati moram, da sem se poti in odmika veselila samo do začetka pakiranja in od trenutka za tem, ko je bilo vse po torbah. Pakiranje za več kot en dan je ob treh otrokih poseben izziv. Mlajša dva imata precejšnjo porabo oblačil, v načrtu je bila tako igra na snegu kot kopanje v bazenu (kar smo zaradi prehlada preskočili),  spanje v spalnih vrečah, naš avto pa sicer ni majhen, a za take podvige postaja občutno pretesen ...

Pri nas veselemu decembru sledi še bolj vesel januar. Sredi meseca namreč svoj rojstni dan praznuje P, D pa dober teden za njim. Zabavo naredimo kar eno, no ja, zabav je več ker vseh nam dragih ljudi res nimamo naenkrat kam postaviti, so pa skupne :) Razmišljala sem, da bi se držala kakšne rdeče niti, teme. Za v vrtec je P odnesel na debelejši papir natisnjene maske in značke Tačke na patrulji, ki so jih otroci potem pobarvali in izrezali (in jih, vsaj ob odhodu domov, te sem videla, nosili). Nekaj Tačkastega smo ohranili, sicer pa sem se odločila, da gostom-otrokom ponudim nekaj žogic in kravat, nekaj našega, malo posebnega ...

Platične kozarčke radi uporabljamo na svetlobni mizi, odlično pa se obnesejo tudi brez nje - kot gradniki, "kocke", ob sončnem dnevu pa lahko še opazujemo barve, ki prosevajo skozi ...

P veliko sprašuje po tem, kdaj, čez koliko časa se bo nekaj zgodilo ter ga zanima koliko je ura. Otroci se okoli šestega leta začnejo orientirati v času. Prej koncepta časa ne morejo razumeti, zato sta red in rutina tako zelo pomembna (in ja, P definitivno prehaja v novo, "6-9 obdobje" ). Za lažje spoznavanje časa, sem mu naredila posebno uro ... 

Danes bom boljša mama, najprej bom poslušala, šele nato govorila. Po potrebi ugriznila v svoj jezik ali v čokolado, skrivaj v shrambi. Danes bom boljša mama, najprej bom sledila in šele, ko bo predaleč za otroška obzorja, vodila, a zemljevide bomo izbrali skupaj. Danes bom boljša mama, packe so gotovo spet v modi, prav tako gube na oblačilih in tiste od smeha. Dihala bom in se ne jezila, se smejala in vas še bolj ljubila. ... in vsako jutro, kljub težavam in neuspehom, željo ponovila, se še bolj trudila. Preberite še: Ko bodo zrasli ...

Srečno, zdravo in zadovoljno v letu 2017! :) Mi smo imeli krasen prehod iz starega v novo leto, čeprav sprva D-jevo zdravstveno stanje tega ni obetalo. Upam, da vi tudi :) Leto 2016 je bilo za nas zelo pisano. Pol sem ga preživela na porodniški, drugo pol sem oddelala v službi, poletje pa je bilo bolj kot ne družinsko. Se mi bo še kolcalo po takih. V vrtec smo vključili še najmlajšega, navdušen je, že od prvih dni, P je spet (!) menjal vzgojiteljice in skupino (bila sem celo na tem, da ga premestim v drugo enoto, pa smo po družinskem posvetu sklenili, da pustimo stvari take, kot so). Manjših prelomnic je bilo kar nekaj, življenje s tremi otroki je pač dinamično. Blog sem ohranjala pri njegovem bistvu kolikor je šlo in le-ta je ohranjal mene - včasih pri pameti, pogosto pa budno pozno v noč. Katere lanske objave pa ste najraje prebirali vi? Me veseli, da niste spregledali nekaj tudi meni zelo ljubih:

Plezaje na drevo, skok na travo, malo s kolesom, pa v lužo, v pesek, za žogo, v blato, tek čez drn in strn ... vse znova in znova, vmes pa se naše dvorišče napolni s takimi in drugačnimi 'zakladi' in instalacijami, glave z izkušnjami, telesa s kisikom (in nekaj minus energije). Tako nekako bi lahko povzela popoldneve mojih starejših dveh sinov, mlajši pa seveda vse opazuje in v svojem tempu, po svojih zmožnostih, vztrajno posnema. Resnično in vedno bolj cenim prosto, svobodno, neomejeno igro. Verjamem, da otroci sami vedo, kaj potrebujejo za razvijanje svojih potencialov, da si znajo poiskati prave izzive (seveda se kdaj tudi zmotijo, a tudi to je del igre in učenja), da so rojeni raziskovalci in da naši "PAZIIII!!" ne pripomorejo ne k njihovi varnosti in še manj k njihovemu razvoju.