Prav lepo te pozdravljam, tebe, ki bereš, na 9. obletnico bloga! Redko katero objavo sem napisala v istem dnevu (razen, če je bilo koledarsko že isto zgodnje jutro, sama pa še nisem šla spat). Priložnost vsekakor kliče, da pustni zapisi ne ostanejo več zadnji. Priložnost pa nas je tudi konec maja klicala, da smo iz omare potegnili kakšna lepša oblačila. Zataknilo se nam je pri naši najmlajši, takrat skoraj dveletni A. Naročenih sandalčkov ni in ni bilo, čevljev za enkratno uporabo, samo za tisto dopoldne , pa nikakor nisem želela kupiti, čeprav za drobiž. Nato sem našla balerinke moje nečakinje, ki pa so se žal močno luščile. Nisem dolgo razmišljala in se odločila, da jih prenovim. Kako? Tako!
R si je, ves navdušen nad D-jevim nepozabnim praznovanjem gusarskega rojstnega dne leto prej , zaželel, da se za pusta tudi sam prelevil v gusarja. Kostum sestavljajo enostavni, a lični kosi. Naj bi mu manjkala samo še ladja :) Če vas zanimajo tudi drugi doma narejeni kostumi, si poglejte še: družinski kostum Tačke na patrulji (Riki, Maršal, Bron, Roki, Zuma), bacek Jon , gasilec, vitez, Harry Potter , Ninjago .
V kolikor me spremljate vsaj pet let in pol, potem morda ob naslovni fotografiji zavozlanih pižamic doživite kak deja vu . A tiste niso bile moje , ti sta. Tokrat bi z vami rada delila navodila za izdelavo zavozlanke, preproste, lepe in praktične pižamice za najmlajše dojenčke, ki je ne zapenjamo, ampak le na hitro zavežemo z enim vozlom.
Pisala sem že, kako sem izpolnila pustno željo P-ju in mu sešila kostum Harryja Potterja, tokrat pa bi vam rada pokazala D-jev kostum. Zaželel si je, da bi bil za pusta Zane, beli Ninjago. Kostum sem izdelala z minimalno šivanja, šlo bi tudi popolnoma brez. Če vas zanimajo tudi drugi doma narejeni kostumi, si poglejte še: družinski kostum Tačke na patrulji (Riki, Maršal, Bron, Roki, Zuma) , bacek Jon , gasilec , vitez .
Lansko leto moj prvorojenec ni le praznoval v stilu Harryja Potterja , ampak si je zaželel tudi tak pustni kostum. S haljo, šalom, kravato, očali in vsem. Zahteven a superlušen izziv, ki mu seveda nisem mogla reči ne - pust si pač rada zakompliciram . Če vas zanimajo tudi drugi doma narejeni kostumi, si poglejte še: družinski kostum Tačke na patrulji , vitez in bacek Jon .
Dober otroški predpasnik je nujna oprema vsakega kvalitetnega otroštva. Prišel bo prav, ko bomo naše najmlajše vključevali v pomembne aktivnosti našega vsakdana, kot so kuhanje in čiščenje, v pripravo na praznovanja s peko piškotov in drugih sladic, pri različnih ustvarjalnih dejavnostih ter tudi pri domišljijski igri. Predpasnik, za katerega navodila so pred vami, vam ne bo vzel veliko časa, otroku pa bo omogočil samostojnost in veselje. Sešijte ga za svoje otroke, nečake, vnuke, prijatelje, varovance ali za darilo.
Med premajhnimi otroškimi oblačili so mi ostajale kavbojke, ki sta jih P-ju kot darilo ob rojstvu prinesli moji sošolki, takrat še obe brez otrok. Nobenemu od fantov niso bile nikoli zares prav, ne glede na nošenje oziroma bolj poskus nošenja s plenicami za enkratno uporabo. No, enkrat sem jih celo uspela navleči na P-ja, a zagotovo s konkretno zavihanimi hlačnicami. Pralne plenice, v katere sem povijala vse tri , so poskrbele za selekcijo garderobe (vse preozko in prekratko, a seveda čisto primerno za nošenje čez plenice za enkratno uporabo, je šlo na Rdeči križ), teh kavbojk, skoraj povsem neelastične so, pa nisem mogla podariti naprej, saj so se mi zdele neuporabne. Ob vseh poskusih oziroma ugibanjih, če jih bomo tokrat uspeli kaj nositi, pa so mi nekako tudi prirasle k srcu. Med zadnjim pospravljanjem najmanjših številk sem se odločila, da jih predelam. Preteklo je še kar nekaj mesecev, preden sem se opogumila in iz kavbojk številka 62 izdelala torbico zase.
Tačke na patrulji naša fanta kar rada pogledata ( deloma je tudi P-jevo rojstnodnevno praznovanje potekalo na to temo ) in nekako sta se odločila, da bi bila za pusta Riki (fantek) in Maršal (dalmatinec). Seveda si je D takoj, ko sem kupila čelado in še preden jo je uspel videti premislil in se odločil, da bo Bron (nemški ovčar). Tako so bile določene že tri maškarice, posledično pa tudi četrta in peta. Kostume sem, kot vedno, izdelala sama ...
Komaj smo čakali, da gremo, potem pa smo še v zadnjih trenutkih merili telesno temperaturo, ugibali, kaj bo prinesel kašelj, a na koncu vseeno šli. Naša družina in še tri druge, vsaka z enim napol bolnim članom. Priznati moram, da sem se poti in odmika veselila samo do začetka pakiranja in od trenutka za tem, ko je bilo vse po torbah. Pakiranje za več kot en dan je ob treh otrokih poseben izziv. Mlajša dva imata precejšnjo porabo oblačil, v načrtu je bila tako igra na snegu kot kopanje v bazenu (kar smo zaradi prehlada preskočili), spanje v spalnih vrečah, naš avto pa sicer ni majhen, a za take podvige postaja občutno pretesen ...
Plezaje na drevo, skok na travo, malo s kolesom, pa v lužo, v pesek, za žogo, v blato, tek čez drn in strn ... vse znova in znova, vmes pa se naše dvorišče napolni s takimi in drugačnimi 'zakladi' in instalacijami, glave z izkušnjami, telesa s kisikom (in nekaj minus energije). Tako nekako bi lahko povzela popoldneve mojih starejših dveh sinov, mlajši pa seveda vse opazuje in v svojem tempu, po svojih zmožnostih, vztrajno posnema. Resnično in vedno bolj cenim prosto, svobodno, neomejeno igro. Verjamem, da otroci sami vedo, kaj potrebujejo za razvijanje svojih potencialov, da si znajo poiskati prave izzive (seveda se kdaj tudi zmotijo, a tudi to je del igre in učenja), da so rojeni raziskovalci in da naši "PAZIIII!!" ne pripomorejo ne k njihovi varnosti in še manj k njihovemu razvoju.
December je, odkar sem mama, res nor mesec. Ne glede na to, kako se trudim omejiti količino takšnih in drugačnih darilc, ki pridejo v naš dom, še vedno jih je preveč. Pravzaprav, saj bi še šlo tole decembrsko vzdušje, če ne bi prišlo v januarju do novega vala, ko imata rojstni dan starejša sinova. Sama se, prav tako pa prosim sorodnike, obdarovalce, poskušam izogibati cenenim igračam, sladkarijam in praholovcem. Sezname s predlogi daril za vsakega otroka posebej začnem pripravljati že v začetku jeseni ali ob koncu poletja. Takrat si samo sproti zapisujem (kar v Google docs-e, da se mi slučajno ne zgubi po kakšnih rokovnikih) manj nujne stvari, ki nam bodo še prišle prav, zanimive igrače, pred decembrom pa sezname dobro pregledam in ocenim, če so zapisane stvari in igrače res to, kar potrebujemo in želimo (tako se izognem impulzivnim nakupom ali celo ujamem še kakšno znižanje) .
"Kaj še ne hodi?" me začudeno sprašujejo. "Ne, ne še..." odgovarjam, kar naprej. Včasih se mi zdi, da bi si morala to napisati na čelo :) R je star dobrih petnajst mesecev in že pol svojega življenja hodi ob opori, pleza na vse mogoče dvignjene površine, izvaja take in drugačne kaskaderske trike, pometa ... samostojno hodi pa še ne. Hoja ga namreč ne zanima, bo shodil, ko si bo tega želel in ko bo čas za to. Če si širša družina povzoča skrbi z vprašanjem kdaj bo shodil, si jih jaz z v čem bo (s)hodil ...
Se tudi pri vas hlače na kolenih luknjajo s svetlobno hitrostjo? Sem mislila, da je to problem predvsem v času kobacanja, na primer zunaj, pa sem se močno motila. P ima zakrpanih že večino hlač (pa so nove!). Hlače - trenirke običajno kupujem v Bambiniju, potrga pa tudi vse ostale. Dolgo sem kupovala razne samolepilne (tako ali tako jih je treba prišiti, sicer odpadejo še pred prvim pranjem) našitke, ki so dragi in običajno premajhni. Saj veste, z našitkom prekrijete luknjo, pa se potem takoj naredi nova v bližnji okolici prišitega. Ker praktično novih hlač pač nočem metati stran, sem se odločila, da si flike naredim sama. V Svetu metraže so mi svetovali mikrotkanino Micron iz katere baje tudi sami delajo (in prodajajo) nakolenčnike. Vzela sem jo 20 cm, kar je najmanj, kot se da, stalo me je dobre štiri evre (sicer 21,90 eur/ meter). Na spletu sem poiskala predlogo elipse (zadnje čase samo še "template" googlam ) , s pomočjo katere sem urezala blago. Prišila sem...
Nisem imela namena šivati, ampak malega R-ja nisem imela kaj obleči in potem se je prikradla ta zlobna ideja o tako lepih copatkih, ki bi vse povezali ... Ah. Poiskala sem brezplačen kroj (ki je slab, mi je bilo potem žal, da nisem kupila tega ), uničila še eno (telovnik, zanič fotografija) svoje krilo (tokrat nedodelano, iz tečaja; l é po bi bilo, če ne bi vmes shujšala, za popravljanje je preveč komplicirano ), še malo bolj razrezala svoje uničene lanene hlače in svojim copatom, ki so se hitro izkazali kot zelo nepremišljen nakup, odrezala gumba (plastična, čeprav morda izgledata lesena). Lan sem utrdila s centilinom, nato pa res previdno šivala po navodilih in temeljito razlikala vse šive (pomembno!). Pod gumba sem skrila ježke. Zadovoljna sem z rezultatom, čeprav sem se kar namučila in podplat notri ... kaj pa vem, naslednjič res kupim kroj ... No, pa gumba naredita svoje <3 . Takole smo uštimali fantiča ... Levi bodi je rezerva, ki nam, khm, ...
"Ja, seveda, vedno več," sem odgovorila z nasmehom in se tiho spraševala, kdaj nazadnje je šel D na stranišče. Vprašanje sorodnice se je nanašalo na pralne plenice , ampak mi res veliko* peremo ... D je sicer tudi ponoči suh že od poletja**, a kadar je prehlajen in veliko kašla, so nočne nesreče neizbežne. Zelo so mi všeč naše zaščitne podloge . Te in belo bombažno napenjalno rjuho perem na 95 ali 40 stopinj, odvisno katero perilo je prej na vrsti, kar je meni pomembna olajševalna okoliščina. D se na žalost oziroma na srečo, odvisno od situacije, vedno odkriva ponoči, tako da je oddeja običajno suha. Sicer pa je tudi ta pralna, moja iz študentskih let, antiastmatična. Ideja . Zaščitne podloge in rjuhe lahko na posteljo namestimo v več slojih , torej vzmetnica-zaščitna podloga-rjuha-zaščitna podloga-rjuha. Sistem ni preveč primeren za starejše otroke oziroma za uporabo brez plenic (problem je, če se polula ob robu in potem zmoči vse sloje; been there, done that ), s...
Ste se kdaj igrali s tem ali čim podobnim? Kdaj? Jaz sem se na vajah v prvem letniku visoke šole. Pod mizo smo skrili modele kosti in ugotavljali, katere kosti držimo (dokler nismo prišli do zapestnih je šlo ;) ). Vsekakor zanimiva izkušnja. Fantoma sem pripravila skrivnostno ali stereognostično škatlo ( mystery/stereognostic box ). Stereognozija je sposobnost prepoznavanja oblik in predmetov z otipom . Poleg razvijanja te sposobnosti, je bil (glavni) cilj razvijanje koncentracije in (seveda) zabava. V večjo (in čvrsto) škatlo od čevljev sem izrezala dve luknji . V notranjost sem nalepila filc in ga prerezala v "X" , saj sem (upravičeno) pričakovala, da si bosta fanta želela pomagati z vidom. Nabrala sem nekaj predmetov (z zelo različnimi lastnostmi, kar se tiče materialov, oblik, velikosti ... ), ki jih poznata in ju povabila k igri. D ni želel sodelovati, je raje opazoval. P-ju sem pokazala predmete, prepričati se moramo, da jih poznajo, in jih sproti polagala v...
... ali katerim "Pinterest" projektom se bom odpovedala. Počasi se bliža konec posebnega "potovanja" . 34. teden teče. Še dobra dva in pol, pa si začnem s TENS-om lajšati bolečine v medeničnih sklepih. Zelo verjetno (samo zato tako pišem, da mi ne bo kdo kdaj očital zarečenega kruha :P ) je to moja zadnja nosečnost. Trebuh je trenutno že večji kot je bil tik preden sem rodila D-ja in precej večji kot preden sem rodila P-ja. Zaenkrat sta mm. rectus abdominis še moji dobri zaveznici, saj tičita skupaj kljub močnim obratom in pritiskom, ki jih nanju izvaja dete. Sile so namreč tako močne, da imam občutek, da namerava priti ven kar sredi trebuha. To mi je novo. Skoraj dnevno in že kar bolestno preverjam diastazo (ki pri meni zaenkrat ni samo sprejemljiva ampak celo minimalna. Pa vseeno. Posnetek v članku si pa le poglejte.). Smešno je, in drugače ... Vzamem si čas in božam, trepljam trebuh, se pogovarjam z otrokom ... Nič manj kot prvič ali drugič. Najbrž se res ...
Počasi in pomalem se že spravljam urejati mojo vsepožirajočo omaro. Pa je D prikorakal mimo in ponudila sem mu material, ki sem ga ravno imela v rokah. Pred časom sem v Hofru kupila karamelni preliv. Karamelo sicer obožujem, tale pa ni bila prav užitna. Embalažo sem shranila, saj se mi je pokrovček zdel dovolj uporaben. Kot po navadi sem plastenko vtaknila v pomivalni stroj, kar pa ni bilo najbolj pametno. Dno se je izbočilo. Pokrovček sem zasilno poveznila na drugo plastenko*. Ne prilega se povsem, tako je ne more zapreti sam (odpiranje še gre), je pa za silo tudi to vredu. D je močno koncentriran pospravil vse palčke skozi luknjo v pokrovčku. Večkrat. Plastenko si je odprl sam, zaprla sem mu jo jaz. Na koncu je, že malo utrujen, pospravil palčke v plastenko, jo šele nato poskušal zapreti, zaprto pa pospravil v košarico za palčke in mi jo z nasmehom vrnil. Seveda so luknjico z mehkimi gumijastimi zaklopkami preizkusili tudi prsti in jezik :) Ko je končal, je bil zadovoljen in umirjen...
režem. Jersey tkanino na robovih samo malo razvlečem, da se zaviha in nastane zanimiv rob. Tudi svoje hlače tako "recikliram" (hlačnice pa predelam za skrivnostne vreče ali vreče za shranjevanje različnih materialov).
O žogicah še kakšno "rečem", o kravatah pa niti ne, a ne? ;) Nisem še povedala, zakaj "žogice in kravate". Tako žogice kot kravate se mi občasno valjajo po "ne pozabi"/"naredi" listkih. Nekega pozno spomladanskega večera sem analizirala svoje življenje oziroma razmišljala o tem, s čim je zapolnjeno, kaj vse sem zamudila oziroma kaj vse bi morala , kaj vse se da, se je dalo, bi se dalo ... Ko sem končala s primerjanjem, godrnjanjem in samopomilovanjem, sem se obrnila v postelji, zamrmrala možu, da jaz pa šivam žogice in kravate svojima fantoma in pomirjena s sabo zaspala. Žogice in kravate so pravzaprav vsi moji projekti, to, kar pač počnem. Sicer pa sem pri realizaciji šivanja (dejanskih :-P ) kravat precej slaba. P je do danes imel to belo, D-ju smo njegovo "krstno" že takrat komaj navlekli okoli vratu (ampak lepa je pa bila! :) ) . Z novima kravatama sem zelo zadovoljna. Vesela sem, da sem se spomnila na odpisano srajco in...
