O odtiskovanju gobice sem pisala že nekaj časa nazaj, zamolčala pa sem vam, da tisto ni bil prvi tovrstni poskus mene in malčice. Za Veliko noč, nekaj mesecev prej, sva skupaj (in ob pomoči fantov, ki so vskočili, ko se je malčica dokončno naveličala) izdelali velikonočne voščilnice. Odtiskovali pa sva, hm, večinoma vsako kar dvakrat. Ja? Ja! *Naše ostale Velikonočne voščilnice, pa tudi pirhe, vstajenski vrt in ostalo, lahko najdete na tej povezavi.*
Sivi dnevi in hitri večeri, v katere smo zakorakali po res lepi jeseni, kar kličejo po barvah in pisanem, mavričnem ustvarjanju in igri. Vabljeni v naš topel in živahen svet!
Noži so tudi za majhne otroke nepogrešljiv kuhinjski pripomoček. Prvi nož, valoviti sekljač, sem svojim fantom predstavila kmalu po dopolnjenem 16. mesecu. Od takrat dalje radi sodelujejo v kuhinji (no, v splošnem, z drugimi nalogami, že prej) pri pripravi svoje malice ali obroka za vso družino. Pripravila sem pregled prvih nožev, ki jih lahko ponudite otrokom
'Terrible twos' , grozni dvoletniki? Tretjič vstopam(o) v obdobje, katerega težavnost in pestrost opisuje slavna besedna zveza. Ne tokrat in ne kdaj prej svojih otrok v tem obdobju ne bi opisala kot terrible , groznih (se pa večkrat tako počutim sama) . Verjamem, da nam poznavanje lastnosti posameznih razvojnih obdobij lahko pomaga pri razumevanju otroka in posledično situacij, v katerih se znajdemo. Dvoletniki se mi namreč zdijo fascinantni. Tako zagnani so, vse bi radi poskusili, vsega se naučili, vse naredili SAMI. Kar naenkrat zavrnejo plenico in hodijo sami na kahlico, se preoblačijo, preobuvajo, umivajo ... Nikoli kasneje, ne bo otrok (tudi ko odraste :) ) tako motiviran za sodelovanje pri gospodinjskih opravilih, kot je pri dveh letih. Seveda mi ni ušla druga plat medalje, trme imamo na dnevnem redu, a .... rutina, red, čas, preventiva, priprava prostora, vključevanje, kakšen "ja, izvoli sam" na mesto a priori "ne" , možnost izbire (med dvema, ne v...
Našega najmlajšega je pršilka za vodo, s katero si pomagam pri čiščenju mize in likanju, čisto prevzela. "Tudiii!" je beseda, ki jo največkrat izreče. Ponudila sem mu manjšo, otroško, ki gre lepo v drobne roke ter mu pokazala, kako jo uporablja. Spodbujala sem ga k pršenju v bide, seveda je bilo okoli še bolj zanimivo, ko je osvojil samo pršenje pa sem mu pokazala, kako lahko sam očisti okna.
Ste lepo praznovali? Mi smo :) Uspelo nam je skoraj vse ...
Jih poznate? Slučajno sem jih videla v Tedi-ju in seveda so morali z menoj :)
Tačke na patrulji naša fanta kar rada pogledata ( deloma je tudi P-jevo rojstnodnevno praznovanje potekalo na to temo ) in nekako sta se odločila, da bi bila za pusta Riki (fantek) in Maršal (dalmatinec). Seveda si je D takoj, ko sem kupila čelado in še preden jo je uspel videti premislil in se odločil, da bo Bron (nemški ovčar). Tako so bile določene že tri maškarice, posledično pa tudi četrta in peta. Kostume sem, kot vedno, izdelala sama ...
Komaj smo čakali, da gremo, potem pa smo še v zadnjih trenutkih merili telesno temperaturo, ugibali, kaj bo prinesel kašelj, a na koncu vseeno šli. Naša družina in še tri druge, vsaka z enim napol bolnim članom. Priznati moram, da sem se poti in odmika veselila samo do začetka pakiranja in od trenutka za tem, ko je bilo vse po torbah. Pakiranje za več kot en dan je ob treh otrokih poseben izziv. Mlajša dva imata precejšnjo porabo oblačil, v načrtu je bila tako igra na snegu kot kopanje v bazenu (kar smo zaradi prehlada preskočili), spanje v spalnih vrečah, naš avto pa sicer ni majhen, a za take podvige postaja občutno pretesen ...
Prazni lončki Sudokrem-a niso za v smeti - še posebej, če jih imate v različnih velikostih.
Še en seznam , da se boste lažje prebili čez december :) No, pravzaprav trije - kaj podariti otroku pri starosti 18 - 24 mesecev, 24 - 30 mesecev, 30 - 36 mesecev:
P-ja kar težko spravim ven, od skoraj vedno, si moram kar kaj izmisliti. Trenutno v gozdu gradimo "hišo". Po povabilu je prvič tekel v bližnji gozd in celo priganjal brata. Skupaj smo iskali palice in jih postavljali ob daljšo vejo, ki smo jo položili na spodnji veji dveh dreves. Odkrila sta štor, ki je postal traktor in plezanju je sledil prepir o tem, kje bo kateri stal. Počasi smo se odpravili domov in še malo risali s kredami. To večkrat počnemo, a žal s seboj ne nosim fotoaparata. Ko so tla res suha, krede razmažemo z debelejšim čopičem. Tako z lahkoto pobarvamo "cele kamne". Najbolj lušno, dokler se ne skregata, pa je seveda na njuni ladji. Ni še končana, jo pokažem, ko bo ;)
Zdaj, ko so bolj ko ne vse prispele do naslovnikov jih lahko pokažem, a ne ;) Ko sem razmišljala, kako bi se lotili voščilnic, sem najprej razmišljala o motivu, ki sem ga želela čim bolj približati bistvu (božiča), seveda pa sem želela tudi, da pri izdelavi sodelujeta oba fanta. Pripravila sem nekaj temno modrih kartic, ki jih niti nisem štela (oziroma nisem štela vseh, katerim smo nameravali pisati), kasneje, tekom izdelave, pa na plan potegnila še dva večja kosa šeleshamra. D je/naj bi z rumeno tempera barvo narisal zvezde. Malo si je pomagal tudi s palčko za ušesa (na katero sem pomislila žal šele proti koncu). Pustili smo, da se je zvezdnato nebo posušilo (jaz pa sem iz večjih šeleshamrov izrezala kartice). Naslednji dan sem P-ju razložila, kakšno delo imava. Pripravila sem mu doma izdelano štempiljko z motivom zvezde repatice (kos lesa in moos gume). Na vsako od kartic je odtisnil po eno zvezdo (še vedno/spet rumena tempera). Odtis sva takoj posula z bleščicami. Kar malo preveč n...
Tudi letos smo se odločili za zelo majhno a živo božično drevesce. Okraski zanj so morali biti zelo lahki. Kosmate žičke (Tedi) smo narezali na manjše kose (približno na tretjine) in nanje nanizali po dve leseni perlici (Antus, mešane). Naredila sem kaveljček spodaj in enega zgoraj ali pa sem oblikovala obroček. Gotove okraske smo skupaj obesili. Še presvetljena fotografija drevesca za boljšo predstavo o okraskih in ostanki adventnega venčka.
Po tem, ko je material (podobno, ne enako) kakšne tri tedne skoraj nedotaknjen ležal na policah, ker nisem imela ne ideje in ne energije za menjavo, ga je P našel in začel delati z njim. Za zares. Kasneje ga je našel D in prirejal vijake v luknje.
P je želel delati "plastelinove sladolede". Poiskala sem tri lončke plastelina, kolikor je naročil, skledici, valjar in škatlo z modelčki za sladoled in črkami. Plastelin je tlačil v modelčke, pa v skledici, mi ga ponujal, tlačil ... D ga je predvsem mazal po mizi in ga trgal. Jaz, poleg sem pila svojo popoldansko kavo, sem iz osnovnih barv namešala vse sekundarne in P je (vnaprej) pravilno ugotovil kaj dobimo, če zmešamo modro in rumeno ter modro in rdečo. Oranžna pa tudi meni ni najbolj uspela, je bila bolj roza.
