Danes žalujem za vsem, kar je prehitro steklo mimo mene - za tistimi drobnimi nožicami. Za vsem, kar se ni dalo ujeti po vprašanju: "Kaj imaš to?" Žalujem za prvimi trenutki novega, svežega materinstva. No, tistimi, ko se dve leti obrneta v pičlem tednu (prisežem!). Ne glede na to, da sem šla večkrat skozi, so mi tiho in hitro spolzeli med prsti. Veliko moči mi pobere, da se ustavim, ko si v glavi naštevam, kaj vse sem zamudila in narobe storila. Danes žalujem tudi zato, ker za seboj puščam mlado mamico. V svoji zmedenosti, negotovosti se mi kdaj zdi res popolnoma tuja. Ko bi jo le lahko objela! In žalujem, ker so moji otroci z vsako besedo, ki jo razume še kdo, ne le jaz, malo manj samo moji . Danes neskončno hvaležna, a v solzah, žalujem za vsemi iskricami, nežnostjo in navdušenjem ... vsem, kar je pokrilo nesluteno težo, nemoč, bolečino in skrbi najzgodnejših materinskih dni. Junij, 2022 ... Nato sem se pobrala, začela pakirati ter oddajati oblačila in pripomočke, ki jih ...
Pet let nazaj sem se opogumila, precej spontano določila ime (zgodbo najdete tu), in začela z ustvarjanjem svojega kotička spleta. Lepo obletnico sem praznovala kar pet tednov (več) , danes pa, kot sem obljubila , odgovarjam na vaša vprašanja, zastavljena na FB ...
Bi jih videli v živo, moje doma narejene igrače? Jih preizkusili? Mi segli v roko in poklepetali z menoj? Potem nikakor ne smete zamuditi Otroškega bazarja.
Kot skoraj vsako leto od kar imava otroke, smo tudi letos dopustovali s šotorom. Mislim, da je kampiranje dobra izkušnja za otroke in tudi za starše, saj se mi zdi bivanje v naravi bolj prijazno in (ob lepem vremenu) manj naporna oblika dopusta.
Da je julij za našo družino prav poseben mesec, sem že pisala . Da pa prav danes, skupaj z našim najmlajšim, praznujejo Žogice in kravate, pa še ne veste, a? Štiri leta so minila od mojih prvih nerodnih zapisov in še bolj nerodnih fotografij. Na ta prazničen dan bi vam rada predstavila nekaj novosti.
Čeprav se o tem običajno ne govori, so otroci pri uporabi stranišča tudi po opustitvi plenic še vedno zelo odvisni od odraslih. Ko se otrok nauči sam obrisati ritko po opravljeni potrebi, je ne le svoboden pri osnovni negi, ampak tudi neskončno ponosen, starši pa, priznajmo, rešeni ene od manj prijetnih vsakdanjih nalog.
Prišel je z veliko joka, bolečine, slinjenja, grizenja in povišano telesno temperaturo, odšel pa z veseljem, pričakovanjem in novim spoznanjem o odraščanju - P-jev zob. Kako noro hitro se obrne čas, tako živo se spominjam, ko je P dobil prav tale zobek. In še vedno ga imamo, ni ga "odnesla zobna miška" ...
Komaj smo čakali, da gremo, potem pa smo še v zadnjih trenutkih merili telesno temperaturo, ugibali, kaj bo prinesel kašelj, a na koncu vseeno šli. Naša družina in še tri druge, vsaka z enim napol bolnim članom. Priznati moram, da sem se poti in odmika veselila samo do začetka pakiranja in od trenutka za tem, ko je bilo vse po torbah. Pakiranje za več kot en dan je ob treh otrokih poseben izziv. Mlajša dva imata precejšnjo porabo oblačil, v načrtu je bila tako igra na snegu kot kopanje v bazenu (kar smo zaradi prehlada preskočili), spanje v spalnih vrečah, naš avto pa sicer ni majhen, a za take podvige postaja občutno pretesen ...
"Kaj še ne hodi?" me začudeno sprašujejo. "Ne, ne še..." odgovarjam, kar naprej. Včasih se mi zdi, da bi si morala to napisati na čelo :) R je star dobrih petnajst mesecev in že pol svojega življenja hodi ob opori, pleza na vse mogoče dvignjene površine, izvaja take in drugačne kaskaderske trike, pometa ... samostojno hodi pa še ne. Hoja ga namreč ne zanima, bo shodil, ko si bo tega želel in ko bo čas za to. Če si širša družina povzoča skrbi z vprašanjem kdaj bo shodil, si jih jaz z v čem bo (s)hodil ...
Ko bodo zrasli, ti moji fantiči, male roke ne bodo več iskale mojih dlani in se oklepale mojih nog. Ko bodo zrasli, me v spanju ne bodo več brcali v trebuh, si greli nog na mojem hrbtu, se grebli za moje blazine, odejo. Ko bodo zrasli, mi ne bodo več nosili travniških cvetk, ne bo več vsaka njihova risba zame. Ko bodo zrasli, njihovi prsti ne bodo več tako mehko zaobljeni, in šobice ne več tako ljubke. Ko bodo zrasli, ne bodo jokajoči padali v moj objem, iskali moje bližine in cel dan za mano klicali "mama!". Ko bodo zrasli, njihovi poljubi ne bodo več zame, njihove skrivnosti ne bodo več moje. Ko bodo zrasli, ne bom imela več zdravila za vsako bolezen, rešitve za vsako težavo. Ko bodo zrasli, bom vse popoldanske kave spila v miru in tišini ter pogrešala tisti "Še to mi preberi, mama!" Ko bodo zrasli, ne bodo več lezli v moje naročje, pojedli kreme iz mojega kosa torte, se brisali v moja oblačila. Ko bodo zrasli, se njihove hlače ne bodo v...
Da ne bo vedno vse za otroke ... ker oni tako ali tako vse prerastejo, strgajo (če je čez kolena), zamažejo. Jaz vsaj rasla ne bom več (za drugo in tretje pa raje ne bom rekla ničesar) ...
Ker sem obljubila, da gremo na hiško na lipi ob boljšem vremenu, boljšem času. Ker sem obljubila, da pokažem megaliste (Kdo ve, kaj bi to bilo?). Tiste, iz mojega otroštva. Od tam, kjer sem jih nabirala sama. Ker sem obljubila, da bom pokazala kam sem hodila v vrtec. Naredili so novega, igrišče pa je ostalo odprto (vrtčevski otroci so se istočasno igrali na svojem novem, majhnem, zelo sončnem igrišču z brezvezno travo). Ker je kazalo, da bomo brez elektrike in ker smo se tik preden je prišla odločili, da gremo na kosilo v restavracijo (jp, sama s tremi) . Ker je bilo treba primerno izkoristiti zadnje dneve porodniške, za katere sem si obljubila, da bodo dobri . *** P je rekel, da smo pravi potepuhi <3
Te dni praznujemo. Jaz svojih 31. No, petindvajset . žogice in kravate 3, 1. svečko pa bo pihnil R. 3+3 midva . In 10 kar veva drug za drugega. Joj, če bi mi kdo takrat rekel, da bo tako, kot je ... hehe :) Namesto vsenajboljše in čestitam , lahko delite. Stran. FB stran. Najljubšo objavo. Naključno objavo. Prek FB, maila, telefona, čez mizo s kavo ... Znancem, neznancem, prijateljem, sosedom, sorodnikom, sošolcem, vsem tistim, ki na starševstvo gledajo podobno kot vi in tistim, ki ne. ... Naj pride prav še komu. In hvala, ker ste z mano.
Ne prehitevaj, sin moj, ne prehitevaj moj otrok ... Kažeš mi strmo dolino in poveš, kako si se zadnjič peljal, čez drn in strn, brez zaviranja ter da si ob padcu samo malo jokal, jaz pa se spominjam tvojih prvih padcev ob poskusu plezanja. Na sprehodu me primeš za roko ... Ne, ker bi to še potreboval, ampak ker si tega želiš, jaz pa se spominjam, kako težko mi je bilo, ko me nisi želel spustiti niti za sekundo. Hodiš ob meni in tvoja glava sega do višine mojega srca, jaz pa se spominjam, kako je bilo, ko si ga poslušal prav tam, od znotraj. Tečeš pred menoj, tako hitro že tečeš, jaz pa se spominjam, kako dolgo smo čakali na tvoje prve samostojne korake. Prineseš mi rožo, in še eno, in še eno. Šopek, praviš, ker me imaš rad, jaz pa se sprašujem, če ti dovolj pogosto povem, da te imam rada jaz, in da sem ponosna nate. Utrgaš regratovo lučko. Skupaj jo pihava, jaz pa se spominjam, kako sem ti pomagala pihati prvo svečko na torti. Klepetaš z menoj, jaz pa se spominjam tvojega...
V roke mi je prišel cel, vezani šesti letnik revije Ženski svet iz leta 1928. Ker me vse staro nagovarja na en prav poseben način in ker je bil tega leta rojen moj stari ata, sem Ženski svet odprla pri marcu, češ, bom videla v kakšen čas je bil rojen. Pa nisem ostala tam. April, maj, junij ... Zaustavljala sem se pri takšnih in drugačnih gospodinjskih nasvetih (kako kavne madeže spraviti iz volne), zanimivih naslovih o partnerstvu (citiram: Kako moža privezati na dom) ... Julij, avgust ... Pa prozi in poeziji, drobcu politike (o volilni pravici žensk), "DIY tutorialih" , ročnih delih, vzgoji in materinstvu ... September, oktober ... Kako aktualne teme, vprašanja, odgovori ... Kot bi brala sodobne forume, članke, razprave na socialnih omrežjih ... Oktober . Čisto na začetku oktobrske izdaje pa sem ob zelo znanem imenu, morala sem si ga večkrat prebrati, obstala. Pred menoj je bil članek o delu Marie Montessori iz ča...
D se je od P-ja nalezel nekaj ne najboljših navad. Ena je ta, da vedno prosi za sok. P je sladek in D je prošnjo prekopiral od njega, da P za žejo spije ogromno vode (in če je žeja prava, med sladko pijačo in vodo vedno izbere slednjo), pa je uspel nekako preslišati. Ker soka kar tako ne ponujam, je D pogosto spil zelo malo tekočine (vode se je pa branil). P veliko pije kar direkt iz pipe, D pa temu še ni bil najbolj vešč. K bideju, ki ga uporabljata kot umivalnik (P-ju je že smešno premajhen, a ga vseeno raje uporablja kot umivalnik s pručko), sem postavila plastičen lonček*. Težava je bila rešena v istem dnevu. D zdaj pije vodo vsakič, ko umiva roke, razvil pa je tudi občutek za žejo in gre večkrat samo pit. Vodo. Za mizo ali kdaj vmes sicer še vedno prosi za sok (običajno ga niti nimamo), ampak zdaj me to ne moti več toliko, saj vem, da popije dovolj vode. * Sicer fanta pijeta iz steklenih kozarcev, ki jih imata v svojem kuhinjskem predalu, a to mesto v kopalnic...
Takole izgledajo končane, med tednom sem o njih samo govorila ... Tudi vam VESELE praznike, kar/kakorkoli že praznujete ... Naše lanske ter predlanske voščilnice z enako temo.
... prihaja od daleč ... skoz' meglo ... (klik obvezen) Belko, Brunhilda in Trije petelinčk. Ne, slednji niso izmišljeni. Vrtača, tista za sankat. Butarici nista moji, baje to ni žensko delo. Tudi prav :-P *** Oh, pomlad, vsako leto mi je bolj draga ...
