'Terrible twos', grozni dvoletniki? Tretjič vstopam(o) v obdobje, katerega težavnost in pestrost opisuje slavna besedna zveza. Ne tokrat in ne kdaj prej svojih otrok v tem obdobju ne bi opisala kot terrible, groznih (se pa večkrat tako počutim sama). Verjamem, da nam poznavanje lastnosti posameznih razvojnih obdobij lahko pomaga pri razumevanju otroka in posledično situacij, v katerih se znajdemo. Dvoletniki se mi namreč zdijo fascinantni. Tako zagnani so, vse bi radi poskusili, vsega se naučili, vse naredili SAMI. Kar naenkrat zavrnejo plenico in hodijo sami na kahlico, se preoblačijo, preobuvajo, umivajo ... Nikoli kasneje, ne bo otrok (tudi ko odraste :) ) tako motiviran za sodelovanje pri gospodinjskih opravilih, kot je pri dveh letih. Seveda mi ni ušla druga plat medalje, trme imamo na dnevnem redu, a .... rutina, red, čas, preventiva, priprava prostora, vključevanje, kakšen "ja, izvoli sam" na mesto a priori "ne", možnost izbire (med dvema, ne več, povsem sprejemljivima možnostima) ... delajo čudeže. In nikakor ne pravim, da mi vedno uspe - učim se (na napakah in uspehih) z vsako situacijo, z vsakim dnem, z vsakim otrokom znova in znova. Sliši se noro, ampak naš najmlajši me pri svojih še ne dveh letih uči tudi, kako biti boljša mama starejšima dvema. Nikoli kasneje ne bo lažje razumeti otroka, kot je to pri dvoletnikih, ki svoja srca in vsa čustva nosijo na dlani, ki so točno to, kar so v svojem bistvu. In če že dvoletnika ne razumemo, kako bomo starejše otroke in najstnike?
Kako si pomagam - nekaj mojih konkretnih vodil:
Kako si pomagam - nekaj mojih konkretnih vodil:
- Dovolj časa (priložnostno :) ). Skoraj vedno, ko se nam mudi, pride do večjih in manjših prepirov z vsaj enim od otrok (ni vedno dvoletnik tisti :) ). Če se le da, se začnemo odpravljati kakšno minuto prej.
- Otrokom prijazno in prilagojeno okolje. V našem stanovanju otrokom niso na dosegu vaze in podobni krhki dekorativni predmeti (v bistvu jih sploh nimamo), daljinci (tudi teh ne :P ), ostala tehnika, predmeti, ki bi jih lahko otroci poškodovali ali bi jim le-ti bili nevarni ... Imamo pa:
- v kopalnici bide, ki ga otroci uporabljajo za umivanje rok, pitje vode, umivanje zob in poleg njega poličko za njihove potrebščine,
- brisače, metle in nekaj drugih pripomočkov s katerimi si lahko pomagajo ali pospravijo za seboj,
- v (premajhni!) kuhinji predal za kozarce, skodelice, sklede, krožnike, nožke, pribor, slinčke in drugo, poleg pa stolčke, enega tudi z ograjico, ki jim pomaga pri samostojnosti v kuhinji,
- visoki stoli za hranjenje ob družinski mizi, na katere lahko splezajo sami. Moda in zastarel dizajn gor ali dol, najboljši po mojem mnenju so trip-trap stoli. Varovalo smo odstranili takoj, ko so otroci začeli s poskusi plezanja preko le-tega, na stol in iz njega pa so vsi trije plezali še preden so shodili. Trip-trap stol je stabilen, kompakten, omogoča nastavljanje višin sedišča in podloge za noge, enostaven za čiščenje, če ste ga, kot oba najina, uporabljali že starši, pa tudi najbolj ekološko in ekonomsko prijazen.
- nizke obešalnike za jakne, nizke police za čevlje, copate ter ostala zunanja oblačila, da se lahko sami uredijo za ven oziroma sodelujejo po svojih zmožnostih.
- Oblačila na dosegu njihovih rok; dvoletnika ne postavite pred polno omaro, ampak mu prej izberite ne več kot dvoje oblačil, naj izbira med temi, sicer pa si gre R neskončno rad sam po 'gadi' (=spodnje hlače) in 'bodi' (=majica).
- nizki mizici in stolčke za ustvarjanje, igro in delo, tako da niso vezani na prostost družinske jedilne mize,
- nekaj osnovnega materiala za ustvarjanje, pri nas imamo vedno vsaj papir, barvice, plastelin, na dosegu,
- igrače na nizkih policah, da jih lahko sami izberejo in vrnejo na njihovo mesto. Pazim, da jih ni preveč (menjam glede na interes in potrebe), naj bi jih bilo le toliko, kolikor jih je otrok sposoben pospraviti (teorija. V praksi pa ja, reees ne pretiravat). Igrače in materiali so razdeljeni in pospravljeni po pladnjih in košaricah, kar tudi olajša urejanje. Slednje na primer vedno priložim sestavljankam, da lahko otrok pospravi koščke tudi če ne želi sestavljati.
- Knjige na posebnih knjižnih policah pospravljene tako, da otroci vidijo platnice (hrbet bralcem ne pove kaj dosti).
Stanovanje je dom cele naše družine, ne samo naju odraslih in prav je, da pri urejanju upoštevamo potrebe vseh. - Red in rutina. Čare reda in rutine spoznamo vsi starši, če ne prej pa takrat, ko želimo vnesti spremembe. Majhni otroci (do 6. leta) nimajo občutka za čas in se v dnevu orientirajo s pomočjo rutine (se navadijo kaj sledi čemu), radi imajo stvari na svojem mestu, da vejo, kje jih lahko poiščejo. Od starša tako red kot rutina zahtevata kar nekaj discipline in organizacije, a je vredno (PREBERI TUDI TO).
- Vključevanje otroka v dnevna opravila. Seveda je naporno in navzven neučinkovito, če se opravil lotimo z otrokom, a mu s tem veliko damo.
- Naj izrazi vsa svoja čustva. Naj joka, se jezi, vse je v redu, dokler ne poskuša poškodovati koga drugega, sebe ali okolice. Preusmerjanje pozornosti zna biti na kratek rok res učinkovito, na dolgi pa ...
- Izogibanje trgovinam (in podobnim okoljem oziroma nepotrebnim zapletom). Če se le da, nakupujem sama (eden od naju), še posebej se izogibam nakupovanju oblačil in podobnega, saj se tam običajno zadržim dlje.
Kot sem že napisala, ne pravim, da sem vedno uspešna, sploh ne, mi je pa lažje takrat, ko res uspem prisluhniti njemu, njegovim potrebam, njegovemu kdaj malce skritemu, običajno pa zelo odkritemu klicu po samostojnosti.
Ni komentarjev
Objavite komentar