Najboljše igrače so običajno tiste, ki jih naredimo sami . Jaz se pogosto lotim katere. Za najmlajšega sem izdelala zasledovalec za žoge. To ni prva tovrstna igrača, zelo podobnega sem naredila srednjemu sinu.
Malo z zamudo, R je ravno stopil v 14. mesec, pa bolje tako, kot sploh ne. Rada bi vam pokazala, kaj lahko ponudite otroku, staremu deset, enajst, dvanajst mesecev. Gre za moje precej ljubo obdobje, oziroma za začetek le-tega. Igrače ter didaktični materiali, ki jih lahko v tem času pripravimo za otroka so tako, ah, krasni ... preprosti in bogati obenem.
Smo po celi hiši nabrali kar nekaj paketkov otroških papirnatih robčkov. P jih najraje postavlja kot domine, gradimo R-ju, ki strašno rad razdira. Tudi kadar so samo pospravljeni v košari, so neskončno zanimivi, izven košare pa kot da jih ni ... En-dva-tr i dejavnost za vse, ki smo si zalogo robčkov naredili ravno ob koncu prehladne sezone :)
R že nekaj mesecev na kratko, a redno dela s tem labirintom (pred kratkim so spremenili dizajn oziroma barve) . Njegova brata ga, tudi kasneje, nista niti pogledala. Ker se mi je zdelo, da ima preveč zavojev in vsega, sva ga s P-jem razstavila. Sprva sva pustila samo najbolj enostavno oziroma najmanj zavito žico, nato pa sva vseeno dodala še drugo, modro. Tudi kroglic nisva uporabila vseh - večina jih je vmes že dobila novo nalogo (za natikanje in podobno). In ... kako lušno je imeti pomočnike, take, ki jih ni treba pisati med narekovaje ali z ležečimi črkami. P-ju sem na hitro pokazala kako in kaj, potem pa je vse vijačenje opravil sam. Kako je bil ponosen ...
V zadnjem času sem, smo, spet pri senzoričnih stekleničkah. Eno sem izdelala za R-ja, drugo za darilo (tretjo pa že dolgo dolgo nazaj, a je še nisem pokazala). Kaj so sploh senzorične stekleničke? To so stekleničke, bolje rečeno plastenke, polnjene z različnimi tekočinami in/ali drobnim materialom. Namenjene so raziskovanju dojenčkov ali malčkov (ali večjih otrok, odvisno od vsebine). Na tak način lahko otroci raziskujejo njim nevarne predmete (take in drugačne drobižke), se umirjajo ob opazovanju vrtincev bleščic in ostalega, urijo koncentracijo ob opazovanju, se učijo (jezikovna steklenička z zeleno obarvanim rižem spodaj; dopolnimo jo lahko tudis kakšnimi nalogami - s kakšnimi "I spy" igrami, na primer) ... Z njimi lahko tudi spodbujamo plazenje pri dojenčkih, saj se zaradi teže običajno ne odkotalijo predaleč. Kako jih naredimo?
Sem že pohvalila D-ja? Zgornji prizor doživimo med vsakim previjanjem, že mesece. Bi slikala D-ja, pa je prehiter :) Niti ne vem, kako smo začeli, všeč mu je bilo sedeti na kahlici, potem mu je postalo všeč lulat na kahlico. Pogosto potem umije roke v bideju (t.j. si odpre vodo in packa). Res ve, res se potrudi, mi pa sledimo kolikor lahko. Pri P-ju je šlo takole , sicer pa še eno zelo zanimivo branje . --- In kaj je bil P prvič za pusta? Doplerjev pojav ;)
Tale je ob meni dočakal že svojo polnoletnost in je vajen vsega hudega. Iz omare sem ga potegnila, ker sem že celo leto "tista ena, ki manjka" na pevskih vajah in imam kar nekaj za nadoknadit. E1 mu ne dela več, pa ga imamo vseeno vsi radi ;)
Pozabljena leži v omari, čisto preveč pozabljena. Pa smo jo vzeli ven in se malo poigrali z njo. Odlično se obnese tudi kot boben.
Na hladilniku imamo z magnetki pripete P-jeve izdelke. D tako hitro raste in vsake toliko mu uspe sklatit kakšno risbo in z njo magnetke. Užival je v pripenjanju in odstranjevanju magnetov. So pa magneti zelo nevarni majhnim otrokom. Naši so sicer veliki, ampak ob padcu bi se lahko razleteli na manjše kose. Magnete pa je pred časom raziskoval tudi P ...
Tabla je še previsoka in trenutno sem v procesu ugotavljanja kakšna bi bila optimalna višina njenih nog. Vmes pa me je prešinilo, da jo lahko za D-ja pripravim tudi drugače. Obrnila sem jo za 90 ° in jo polegla/postavila na veliko brisačo. Poleg sem ponudila širšo posodico z nekaj vode in nov, še ne uporabljen čopič. Tablo sem postavila tako, da se je nanjo ujelo sonce. D je užival, res užival. Takoj mu je bilo jasno, kako in kaj. Vmes se je še malo sklonil in po pasje pil iz posodice :)
Tudi to smo spoznali na Programu za otroke in starše. P je imel dejavnost zelo rad. Sicer je cofke še najraje žvečil, jih je pa tudi vstavljal in vstavljal je še druge stvari - kar mu je pač prišlo pod roke* :) D-ju sem ponudila veliko prazno plastenko. Zelo rad je vstavljal vanjo cofke in niti ni imel težnje po tem, da bi jih tlačil v usta. Da bi jih lažje dali iz posode, sem izbirala manjše. Vendar pa je to še precej težko za D-ja (čeprav je poskušal in obračal), zato sem v plastenko vode, ki je P-ju nekoč služila za prav to dejavnost kasneje pa kot zalivalka (a smo žal izgubili pokrovček), naredila odprtino in jo oblepila (za spremembo z washi trakom), da je lahko cofke iz nje pobral sam. Ker se cofki niso vračali čez grlo plastenke, sem mu lahko ponudila večje cofke, ki jih je potrebno malce potisniti, da padejo v posodo. So pa cofki, veliki ali majhni, zelo privlačni in jih otroci radi pretipajo tudi z jezikom, zato je treba biti pri tej dejavnosti še posebej pozoren. ...
Tudi D je želel zabijati žeblje :) Splezal je na škatle in iz omarice šivalnega stroja, kamor je bilo vse umaknjeno ravno pred njim, vzel, kar je potreboval. In zabijal kot P. Pravilno je držal kladivo, si vzel "žeblje" (vsaj toliko, da so bili blizu) in udarjal v nedogled. Joj je že velik ...
