žogice in kravate

Preden vsi pobegnemo na počitnice, z vami delim ustvarjalni projekt, ki vsekakor lahko pride prav tudi ob vročih dneh, ko je treba otroke zadržati v senci ali na hladnem ( obilo idej tudi tu ). Slikanje z vrtenjem sem želela preizkusiti že zelo dolgo nazaj (mimogrede, v juliju žogice in kravate praznujejo 11 let!), ampak se kar nisem mogla odločiti za nakup sušilnika za solato. Do letos spomladi. Nam je bilo všeč? Skoraj štiriletnica je vzklikala ob vsakokratnem odpiranju pokrova. Ustvarjalni projekt se je izkazal za veliko enostavnejšega in predvsem čistejšega, kot sem kdaj pomislila. Pridružil se nama je še R, preizkusili smo različne barve, velikost in obliko papirja ...

  ... hkrati. Bi se lahko končal naslov. Ker ni tako enostavno, a ne? V vseh letih sem preizkusila marsikaj ( recimo tole pred desetimi) . Tudi zadnji poskus si zasluži, da mu nadenem oznako 'dober predlog'.

Ko ne vem, kako vključiti malčka v izdelavo (starejšim otrokom bolj zanimivih) voščilnic, se rada poslužim vodenih barv. Malo striženja, nekaj potez s flomastrom in kakšen dodatek, pa smo zadovoljni. Predloge z navodili iz preteklih let najdete na tej povezavi . 

O pirhih barvanih z barvami za živila sem napisala že toliko ( NUJNO klik na to povezavo ), pa še nisem povedala vsega. Dolga tudi tokrat ne bom ...

Z otroki rastejo tudi ideje in želje. Desetletnikova, da bi bil za pusta rimski vojak, je bila precej ekstremna, čeprav se sprva niti ni zdela. Kostum je bil bolj tog, kot smo pričakovali, a vseeno še nosljiv in kar zabaven družinski izziv.

Advent mi je res drag čas. Uporniško se otepam vsega (preuranjeno) božičnega, ker saj zato bo še čas. Izdelava božičnih voščilnic me popelje tja malo naprej, v praznik, a mi hkrati dovoli pričakovati. Vedno poskušam skriti vanje tisto, kar me tiho nagovarja in sporočilo podeliti z meni, nam dragimi. * Prav tako bogate in nič manj (ali še bolj, kakor pač vidijo vaše oči) lepe ideje za voščilnice (in mnogo drugega našega adventnega in božičnega) iz preteklih desetih let najdete na tej povezavi. Pri nekaterih so otroci sodelovali bolj, pri drugih manj, v tem času se je le zgodilo kar nekaj odraščanja in zorenja. *

Največji problem, ki ga imam z rokovniki je, da nikoli nimam  blizu pisala ali pa ga iščem po vseh možnih predalčkih torbice. Podoben problem imam s strokovnimi knjigami, kjer si rada kaj označim ali pa si delam izpiske - le da tam nimam poleg torbice, ki bi zagotovo nekje skrivala kakšno pisalo. Pred še enim poletjem, ko me čaka nekaj branja z blokcem in svinčnikom, sem iskala, našla in naredila preprosto rešitev. Res preprosto in učinkovito. Kazalka je lahko tudi drobna pozornost za učitelje in ostale, ki so svoj čas posvečali našim otrokom, lahko je darilce pred pričetkom novega (in bolj organiziranega) šolskega leta oziroma dodatek k rokovniku.

Danes žalujem za vsem, kar je prehitro steklo mimo mene - za tistimi drobnimi nožicami. Za vsem, kar se ni dalo ujeti po vprašanju: "Kaj imaš to?" Žalujem za prvimi trenutki novega, svežega materinstva. No, tistimi, ko se dve leti obrneta v pičlem tednu (prisežem!). Ne glede na to, da sem šla večkrat skozi, so mi tiho in hitro spolzeli med prsti. Veliko moči mi pobere, da se ustavim, ko si v glavi naštevam, kaj vse sem zamudila in narobe storila. Danes žalujem tudi zato, ker za seboj puščam mlado mamico. V svoji zmedenosti, negotovosti se mi kdaj zdi res popolnoma tuja. Ko bi jo le lahko objela! In žalujem, ker so moji otroci z vsako besedo, ki jo razume še kdo, ne le jaz, malo manj samo moji . Danes neskončno hvaležna, a v solzah, žalujem za vsemi iskricami, nežnostjo in navdušenjem ...  vsem, kar je pokrilo nesluteno težo, nemoč, bolečino in skrbi najzgodnejših materinskih dni. Junij, 2022 ... Nato sem se pobrala, začela pakirati ter oddajati oblačila in pripomočke, ki jih

Zapis, ki je pred vami, bi lahko brali že osem let nazaj. Nato pa se je zgodilo življenje. Prav tako bi ga lahko brali šest let nazaj. In se je zgodilo še nekaj življenja. Takole sem si namreč zamislila barvne ploščice za svojega drugorojenca, kupila lesene palčke, papir in ga celo narezala pri tretjem sinu, dokončala sem jih za hčerko. Naj ima tudi ona kaj čisto novega. Gre za (zelo) domačo (in preurejeno) verzijo barvnih ploščic iz barvnega zaboja 3 (navdih je torej iz montessori).

Kaj lahko naredimo iz tistih majhnih koščkov polomljenih voščenk? Nove voščenke! Če se vam zdi, da se malo ponavljam, imate prav ... Skoraj. O recikliranih voščenkah sem že pisala , en preprost trik pa jih naredi primerne oziroma enostavne za uporabo tudi malim ročicam.  * Na dnu objave vas čaka prav posebno vabilo ob bližajoči se 10. obletnici Žogic in kravat . Ne spreglejte :) *

Toliko idej za barvanje pirhov sem že predstavila (poglej tu) , nikoli pa nisem napisala ničesar o tem, kako sploh barvati pirhe z otroki. Meni je pomembno, da je tovrstno ustvarjanje varno tekom procesa in za uživanje (torej brez stran metanja pirhov), kar se da mirno in da tako proces kot rezultat prinašata zadovoljstvo.

O odtiskovanju gobice sem pisala že nekaj časa nazaj, zamolčala pa sem vam, da tisto ni bil prvi tovrstni poskus mene in malčice. Za Veliko noč, nekaj mesecev prej, sva skupaj (in ob pomoči fantov, ki so vskočili, ko se je malčica dokončno naveličala) izdelali velikonočne voščilnice. Odtiskovali pa sva, hm, večinoma vsako kar dvakrat. Ja? Ja! *Naše ostale Velikonočne voščilnice, pa tudi pirhe, vstajenski vrt in ostalo, lahko najdete na tej povezavi.*