Uh, a tako so navezani, potem pa ne more v koš ... Vseeno tokrat nisem v roke prijela šivanke, ampak škarje. Popolnoma uničeno nogo sem odrezala in še dobro ohranjen del oblikovala v krn. Kaj mi je med procesom rojilo po glavi? Vsi tisti preveč glasni komentarji ob naključnih srečanjih z invalidi: "Mama, zakaj pa ta nima noge," "Zakaj ne hodi" in ostalo na to vižo. Kako zelo mi je bilo že nerodno v preteklosti! Sama delam z gibalno oviranimi, poškodovanimi, bolnimi ljudmi, otroci pa jih, žal, ne vidijo pogosto. Priložnosti za pogovor o drugačnosti, bolezni in manj priljubljenih temah, ki jih prinaša življenje, so, vsaj tiste naravno sprožene, izjemno redke. Se pa potrudim in jih dobro izkoristim - razložim, poskušam odgovoriti na vsa vprašanja, poslušam in se ustavim, ko več ne sprašujejo.

Kako so reagirali na amputacijo noge njihove punčke? R niti opazil ni, še vedno jo z veseljem jemlje v posteljo. D jo je malce začudeno gledal, predlagal protezo (oziroma 'tisto leseno'), P pa je bil kar malo šokiran. "Kaj si naredila? Kako bo zdaj hodila?" Odgovarjala sem na vprašanje za vprašanjem ter vlekla vzporednice z realnostjo. Tudi to je realnost, tudi to je življenje.