žogice in kravate

Dojenčkovo verigo, grizalo, sem naredila pred leti in jo že pokazala na blogu . Sešila sem še eno, tokrat za nečakinjo.

V zadnjem času sem, smo, spet pri senzoričnih stekleničkah. Eno sem izdelala za R-ja, drugo za darilo (tretjo pa že dolgo dolgo nazaj, a je še nisem pokazala). Kaj so sploh senzorične stekleničke? To so stekleničke, bolje rečeno plastenke, polnjene z različnimi tekočinami in/ali drobnim materialom. Namenjene so raziskovanju dojenčkov ali malčkov (ali večjih otrok, odvisno od vsebine). Na tak način lahko otroci raziskujejo njim nevarne predmete (take in drugačne drobižke), se umirjajo ob opazovanju vrtincev bleščic in ostalega, urijo koncentracijo ob opazovanju, se učijo (jezikovna steklenička z zeleno obarvanim rižem spodaj; dopolnimo jo lahko tudis kakšnimi nalogami - s kakšnimi "I spy" igrami, na primer) ... Z njimi lahko tudi spodbujamo plazenje pri dojenčkih, saj se zaradi teže običajno ne odkotalijo predaleč.  Kako jih naredimo?

Košara zakladov ("treasure basket" ali "discovery basket") je način, kako lahko dojenčke (od približno šestega meseca naprej, ne škodi , če sedijo) spodbudimo, da z vsemi svojimi čutili raziskujejo in sami prihajajo do novih odkritij. Gre za nabor petih do desetih* otrokom varnih, skrbno izbranih predmetov, ki jih ponudimo v košari ali škatli. Vsebino zamenjamo vsake štiri do pet dni. Ponudimo jim lahko najrazličnejše predmete, od kuhinjskih pripomočkov, pripomočkov za nego, žogic, kock, različne kose blaga, predmete različnih materialov, barv ... Vse skupaj lahko povežemo v temo, ali pa tudi ne, zna pa tema, rdeča nit, olajšati izbiranje samih predmetov. R-ju sem do sedaj ponudila samo nekaj košar zakladov. Dejstvo je, da je naše stanovanje, odkar imamo tri otroke oziroma od kar sta P in D tako velika, da vse razvlečeta , že v osnovi veliko bolj nastlano s tako in drugačno kramo, ki jo bolj ali manj uspešno odnašam stran. Zakladi so torej vsepovsod, trudim pa se,...

Spet ropotuljice , ja :) Tokrat na čast prvemu R-jevemu zobku, ki je na dan pokukal malo pred dopolnjenim osmim mesecem. Ropotuljice, še posebej take iz blaga, ki se lahko perejo, so odlična grizala. Spodnja ni moja prva ( prvič , drugič , tretjič ), gre za izboljšano verzijo . Če nimamo šivalnega stroja, jo lahko sešijemo tudi na roke. Uporabimo lahko samo en kos blaga, ali pa tudi več. Običajno blago urežem kar malo na oko. Večje oziroma širše ropotuljice je lažje polniti in izdelati, manjše oziroma ožje so bolj simpatične. Izbrana kosa blaga sem zašila "lice na lice", potem pa po licu še okrasni (v tem primeru varnostni :) ) šiv čez tri plasti (torej plast, po kateri šivamo in tisti dve, ki smo jih prej že zašili, Ko boste poskusili, vam bo jasno, obljubim :P ) . Obšila sem jo še s strani ter jo obrnila na pravo stran. Polnila sem jo s polnilom "na meter" , lahko bi uporabila tudi tistega "razsutega" , ali pa bi ga vzela iz kakšne odslužene plišaste i...

R-ju se res mudi. Ko je dopolnil pet mesecev, je osvojih kotaljenje do te mere, da je brez težav prišel na drugo stran prostora in si postregel s čim prepovedanim (mene pa spomnil, da je čas, da spet začnemo pospravljati drobne in lomljive predmete). Obrača se takoooo elegantno ... Nisem samo jaz očarana ... Zdi se, da bo pri obratu iz trebuha na hrbet z vso silo treščil z glavo ob tla, pa se tako nežno uleže. Če to ni dobra kontrola trupa, pa tudi ne vem, obvlada, res. Še pred šestim mesecem je osvojil plazenje. V sedenje ga niti ne silim (me zanima, kdaj in kako se bo posedel sam), sedi pa pri hranjenju (v naročju pri meni), pri podiranju kupčka in v bobi občasno ... Ampak najraje, najraje je na tleh . In je že čas za košare zakladov , a zaenkrat mu le pustim, da raziskuje prostor. Pri dveh starejših bratih skoraj ni možno, da ne bi bilo na tleh dovolj takšnih in drugačnih zakladov, sproti pa mu ponudim tudi kakšen zanimiv predmet, ki ga imam ravno pri roki. Pometanj...

Nisem imela namena šivati, ampak malega R-ja nisem imela kaj obleči in potem se je prikradla ta zlobna ideja o tako lepih copatkih, ki bi vse povezali ... Ah. Poiskala sem brezplačen kroj (ki je slab, mi je bilo potem žal, da  nisem kupila tega ), uničila še eno (telovnik, zanič fotografija) svoje krilo (tokrat nedodelano, iz tečaja; l é po bi bilo, če ne bi vmes shujšala, za popravljanje je preveč komplicirano ), še malo bolj razrezala svoje uničene lanene hlače in svojim copatom, ki so se hitro izkazali kot zelo nepremišljen nakup, odrezala gumba (plastična, čeprav morda izgledata lesena). Lan sem utrdila s centilinom, nato pa res previdno šivala po navodilih in temeljito razlikala vse šive (pomembno!). Pod gumba sem skrila ježke. Zadovoljna sem z rezultatom, čeprav sem se kar namučila in podplat notri ... kaj pa vem, naslednjič res kupim kroj ... No, pa gumba naredita svoje <3 . Takole smo uštimali fantiča ... Levi bodi je rezerva, ki nam, khm, ...

Pa je za nami, pust namreč. Letos sem si s kostumi in dodatki dala kar nekaj dela (joj, je bilo lušno :) ). P si je zaželel, da bi bil vitez. Kopirala sem tale kostum, ki je navdahnjen po Zgodbah iz Narnije . Najprej je želel, da kostum naredim brez krone, pa tako mi je bila všeč, a sta se potem s prijateljico zmenila, da bosta princ in princeska in krona je ostala. D-ja sem zaman hecala naj bo Kekec, saj vrhuuunsko odpoje Kekčevo pesem. Sam se je odločil, da bo gasilec in tudi ob tej izbiri se mi je nasmejalo. Uporabila sem namreč lanski P-jev kostum , malo ga je bilo treba popraviti, naredila pa sem mu tudi gasilni avto, saj je fant odlična sirena (jp, glasno je pri nas). Z R-jem sva bila zajca (mož pa je po kostum moral v trgovino :-P ).  Kako sem se lotila kostumov? Takole: VITEZ / PRINC Najden viteški kostum mi je bil res zelo všeč, zato sem kar sledila ideji oziroma se ji poskušala čim bolj približati.   Najpomembnejši kos se mi je zdela veri...