Zadnje čase se navdušujem nad različnimi karticami okrašenimi s prtički. Konkretno tile prtički so namenjeni za podstavek manjših tortic in so kupljeni v trgovini Tedi (60 centov za 12 kosov). Iz njih sem izdelala že zelo lepo sožalnico, idej je še nekaj, uporabila pa sem jih tudi za izdelavo božično-novoletnih voščilnic.
R rad riše. No, R rad dela vse, kar delata njegova brata. In ostali. Za nič ne sme biti prikrajšan. S pisalom, takšnim in drugačnim je neustavljim in že vodi pred bratoma v številu takšnih in drugačnih fresk . Ponujanje papirja malčku namesto tal, sten in miz ni tako dobra rešitev, saj papir hitro zapleše po mizi ali celo na tla, rado se zgodi, da je tudi premajhen ...
Ne iščem več dejavnosti za otroke prek spleta, ne kupujem novih reči, le rijem po škatlah (vam jih še pokažem!), malo po blogu (saj veste, da s pomočjo oznak iščete objave/igrače/materiale/dejavnosti za določeno starost oz za starost pri kateri sem to ponujala svojim otrokom) ... Zadnjič sem našla tole:
"Mamaaa, kako se temu reče po angleško? ... Kako pa v kakšnem drugem jeziku?" Od kar pomnim, P rad posluša zven besed v tujih jezikih. Še posebej od takrat, ko je ugotovil, da Dog , ime našega že dolgo preminulega psa, pomeni pes. In ne vem kje ga je še zelo majhnega očarala beseda horse - v nedogled jo je ponavljal in razlagal, da je to konj. In še posebej od takrat, ko obiskuje montessori urice z eno angleško govorečo pedagoginjo. D-jeva zgodba je podobna (a krajša :) ) Veliko sprašujeta, preverjata, oponašata in se dereta "no", to je njuna prva tuja beseda, ki sta jo prinesla iz montessori uric (enaka njuni prvi slovenski :P ). Pogosto jima je treba kaj povedati v angleščini. Pogovarjamo se tudi o drugih tujih jezikih ali pa jim razložim različne slovenske oziroma poslovenjene izraze s kakšno besedo iz latinščine, italijanščine in nemščine (v mojem narečju je precej germanizmov, ki so mi, za razliko od nemščine same, prav ljubki) . Večjezična knjiga Mini Pol
V tem zimskem, (pred)prazničnem času prižigamo oziroma bomo prižigali svečke adventnega venčka, svečke v izparilnikih, sveče na praznično obloženi mizi ... Ogenj otroke zelo pritegne. Radi bi sami prižgali svečke in, še rajši, jih ugasnili. Pripravila sem nekaj napotkov, kako otrokom omogočiti varno uporabo vžigalic, sveč in prikazala predstavitev, kot jo poznamo v montessori okoljih.
Kljub temu, da fanta občudujeta s takimi in drugačnimi lučkami okrašena mesta, hiše in ostalo, se pri nas praznični čas se ni začel ...
Prazni lončki Sudokrem-a niso za v smeti - še posebej, če jih imate v različnih velikostih.
Še en seznam , da se boste lažje prebili čez december :) No, pravzaprav trije - kaj podariti otroku pri starosti 18 - 24 mesecev, 24 - 30 mesecev, 30 - 36 mesecev:
December je, odkar sem mama, res nor mesec. Ne glede na to, kako se trudim omejiti količino takšnih in drugačnih darilc, ki pridejo v naš dom, še vedno jih je preveč. Pravzaprav, saj bi še šlo tole decembrsko vzdušje, če ne bi prišlo v januarju do novega vala, ko imata rojstni dan starejša sinova. Sama se, prav tako pa prosim sorodnike, obdarovalce, poskušam izogibati cenenim igračam, sladkarijam in praholovcem. Sezname s predlogi daril za vsakega otroka posebej začnem pripravljati že v začetku jeseni ali ob koncu poletja. Takrat si samo sproti zapisujem (kar v Google docs-e, da se mi slučajno ne zgubi po kakšnih rokovnikih) manj nujne stvari, ki nam bodo še prišle prav, zanimive igrače, pred decembrom pa sezname dobro pregledam in ocenim, če so zapisane stvari in igrače res to, kar potrebujemo in želimo (tako se izognem impulzivnim nakupom ali celo ujamem še kakšno znižanje) .
Bili smo obupani in brez ideje, kaj mojemu očetu podariti za rojstni dan. Se nam je potem vse nekako sestavilo, začelo pa se je s slikanjem na platno ...
Dalj časa sem si želela, da bi imela enostaven recept za enostavne kekse ... Take, iz osnovnih sestavin, ki so vedno doma. Take, ki jih ni treba izsekovati z modelčki. Take za h kavi, tudi jutranji, če ni drugega, pa popoldanski in tisti v družbi. Pa sem se preizkušanja in recepta lotila kar sama ...
Obljubila sem, da jima naredim peč(ic)o za pico takoj, ko najdem primerno škatlo. Škatlo, ki je bila vmes že omarica/hladilnik sem ponovno reciklirala ...
Najboljše igrače so običajno tiste, ki jih naredimo sami . Jaz se pogosto lotim katere. Za najmlajšega sem izdelala zasledovalec za žoge. To ni prva tovrstna igrača, zelo podobnega sem naredila srednjemu sinu.
Priprava šopka je gotovo ena mojih prvih in pri otrocih (ne mojih) bolj priljubljenih montessori dejavnosti ...
Jaz sem super mama!
"Kaj še ne hodi?" me začudeno sprašujejo. "Ne, ne še..." odgovarjam, kar naprej. Včasih se mi zdi, da bi si morala to napisati na čelo :) R je star dobrih petnajst mesecev in že pol svojega življenja hodi ob opori, pleza na vse mogoče dvignjene površine, izvaja take in drugačne kaskaderske trike, pometa ... samostojno hodi pa še ne. Hoja ga namreč ne zanima, bo shodil, ko si bo tega želel in ko bo čas za to. Če si širša družina povzoča skrbi z vprašanjem kdaj bo shodil, si jih jaz z v čem bo (s)hodil ...
Malo me je odneslo ... Že za prejšnji teden sem vam obljubila nekaj finega , za sedemstoto objavo, pa gre počasneje, kot bi želela (ampak pride, gotovo pride, računam na naslednji teden) . Malo so me zdelale jesenske počitnice, s fanti smo bili doma, malo pomanjkanje spanca ... Danes vam, da ne bo predolga tišina tukaj, pokažem, kako smo oblikovali krušno testo.
Imate tudi vi doma kakšno tako igračo za katero se zdi, da je otroci še kar niso prerasli, čeprav bi jo po vsej logiki že morali ? Naša je tale, Moji prvi geometrijski liki .
Knjigo Ustvarjalno leto , ki jo je napisala Sandra, avtorica bloga Navihančki , sem naročila že takoj v predprodaji. Idej za ustvarjanje in igro mi sicer ne primanjkuje, a se mi je zdela odlično darilo. Saj veste, za takrat, ko te kakšno vabilo preseneti in res ne želiš priti na rojstnodnevno praznovanje z vrečko sladkarij ali samo-da-je igrač. Ok, pa nujno sem morala vsaj maaalce pokukati vanjo ;) Potem, ko smo prvo knjigo podarili, sem naročila še dve in nobena od njiju ni več zapakirana ...
Naše junake smo poslali na misijo 008L3K in tudi tokrat so globoko zabredli - dobesedno. Zaradi zaupnosti podatkov, vam o misiji ne smem povedati ničesar, lahko pa vam pokažem, kako je izgledalo zadnje reševanje.
Ko bodo zrasli, ti moji fantiči, male roke ne bodo več iskale mojih dlani in se oklepale mojih nog. Ko bodo zrasli, me v spanju ne bodo več brcali v trebuh, si greli nog na mojem hrbtu, se grebli za moje blazine, odejo. Ko bodo zrasli, mi ne bodo več nosili travniških cvetk, ne bo več vsaka njihova risba zame. Ko bodo zrasli, njihovi prsti ne bodo več tako mehko zaobljeni, in šobice ne več tako ljubke. Ko bodo zrasli, ne bodo jokajoči padali v moj objem, iskali moje bližine in cel dan za mano klicali "mama!". Ko bodo zrasli, njihovi poljubi ne bodo več zame, njihove skrivnosti ne bodo več moje. Ko bodo zrasli, ne bom imela več zdravila za vsako bolezen, rešitve za vsako težavo. Ko bodo zrasli, bom vse popoldanske kave spila v miru in tišini ter pogrešala tisti "Še to mi preberi, mama!" Ko bodo zrasli, ne bodo več lezli v moje naročje, pojedli kreme iz mojega kosa torte, se brisali v moja oblačila. Ko bodo zrasli, se njihove hlače ne bodo v
P že lep čas išče vrvice in jih vozla v najbolj nemogoče vozle. Razmišljala sem, če je že čas, da se nauči zavezati vezalke ... A se nismo ustavili pri pentljah ...
Škatlo za vstavljanje manjših paličic v velikosti vžigalic, sem naredila za D-ja . Uporabila sem pločevinko kakava (Nesquik), ki ima krasno mehek pokrov in se res lepo dela z njim. Žal pa ima eno napako ...
Nimajo mere, ti naši popotniki. Iz strašne vročine so hiteli na hladno, preceeej hladno ... Čisto malo so pretiravali in zaneslo jih je na planet mR4-222.
Medtem, ko sem bila na roditeljskem sestanku, so se moji fantje pošteno zabavali in ustvarili stop motion film. Meni je strašno všeč, ponosna :)
Saj ste brali o nesrečnikih, ki so skoraj končali na planetu P1 ? Tudi kasneje niso imeli sreče ...
Dobra igrača po mojih kriterijih je (tudi) prilagodljiva, oblikovana tako, da se jo lahko uporabi tudi drugače ali pa omogoča, da ji z nekaj domišljije podaljšamo rok uporabe. Ko sem za D-ja iskala zaboj za vstavljanje likov, sem iskala točno takega, kot sem ga našla pri PlanToys. Kupila sem ga z namenom, da ga predelam, naredim ločene pokrove za vstavljanje samo ene oblike, a me je enoletnik prehitel ...
V teh dneh se po Sloveniji polnijo prosta mesta programov Kateheze Dobrega pastirja, to je verske vzgoje po načelih pedagogike montessori, pripravljajo se atriji, katehisti in otroci pa veselo pričakujemo ...
Da ne bo vedno vse za otroke ... ker oni tako ali tako vse prerastejo, strgajo (če je čez kolena), zamažejo. Jaz vsaj rasla ne bom več (za drugo in tretje pa raje ne bom rekla ničesar) ...
Po zadnjem obisku Ikee in nakupu najbrž zadnjih omar, ki se jih je še dalo stlačiti v naše stanovanje, sem shranila največje kartone. Nekega lepega sončnega dne sem jih razprostrla po dvorišču in ...
Sama nisem navdušena nad različnimi drobnimi figuricami iz umetnih mas, ne tajim tega. S svetlobno hitrostjo zavzamejo premnoge kotičke že tako utesnjenega doma in zdi se, da jih je nemogoče iztrebiti. Žal moja sinova nanje gledata popolnoma drugače kot jaz. Zanju so pravi mali zakladi, esencialne reči, za katere gre lahko tudi denar, ki je sicer namenjen bodoči družinski hiški, presežki umetnosti ... vsaj za pet minut po tem, ko jih dobita in pet po tistem, ko se jih uspem znebiti (auč!). Tako sem se prisiljena ugrizniti v jezik, pokimati, češ: "Res je super," in skleniti kakšen kompromis. Figurice Stikeez so nas, bolje rečeno so me, prepričale že lansko poletje . Tokrat sem Lidlove Stikeez iz brezmejnega vesolja poslala prav tja, v vesolje. Če smo natančni, na planet P1. Slednjega je gotovo izbral kateri od članov posadke v najbolj temni uri nočnega dežurstva za krmilom rakete. Groze, ki so jo doživeli tam, jim namreč niti sama ne privoščim.
Uvajanje goste hrane je nekaj, česar se vsaj malo veselijo skoraj vsi starši, vsaj pri prvem otroku, a ne? In dojenčki še bolj navdušeno čakajo, da bodo tudi oni lahko jedli tako kot ostali, a ne? Ne, ne vsi :) Štiri zgodbe iz prve in še kakšna iz druge za vse, ki imate otroka, ki zavrača gosto hrano.
Na obisk je prišla moja prijateljica in fantom prinesla dva Schleich mladička - geparda in povodnega konja. Oh, taka darilca imamo radi, bolje kot kup Kinder jajc ... Seveda smo morali takoj, še vpričo nje, izbrskati odrasle živali. Pa ostale iz Savane ... Savano, ali "Savanijo", kot je rekel, je na terasi naredil kar P sam. Pred tem sem jo morala tudi pokazati. Na telefonu sva poiskala nekaj fotografij in se malo pogovorila o rastju, živalih ... Malo ognjiča (tega obravnavamo kot plevel, rože sicer pustijo pri miru), malo trave, nekaj kamnov. Tudi pometel je sam, brez skrbi ;) No, to je učenje ...
Včasih se zgodi, da se o kakšni temi pogovarjamo, kar od nekje jo privlečemo, in potem jo spontano znova in znova oživljamo. Tako je bilo z vulkani. Na hitro smo, brez moje običajne priprave, pobrskali po omarah in policah ter naredili maketo vulkana, pripravili sestavine za lavo ... Preizkusili smo kar nekaj tehnik: sodo bikarbono in alkoholni kis, pecilni prašek in alkoholni kis ter celo Coca-Colo in Mentos Mint bonbone ...
Malo z zamudo, R je ravno stopil v 14. mesec, pa bolje tako, kot sploh ne. Rada bi vam pokazala, kaj lahko ponudite otroku, staremu deset, enajst, dvanajst mesecev. Gre za moje precej ljubo obdobje, oziroma za začetek le-tega. Igrače ter didaktični materiali, ki jih lahko v tem času pripravimo za otroka so tako, ah, krasni ... preprosti in bogati obenem.
Dojenčkovo verigo, grizalo, sem naredila pred leti in jo že pokazala na blogu . Sešila sem še eno, tokrat za nečakinjo.
Prijateljica, ki je malo kriva, da žogice in kravate sploh so, me je postavila pred zanimiv izziv. Prepričana je bila, da je uspela najti najboljši, najlažji, najhitrejši način za izdelavo takanne žogice. Me je prepričala?
Sama sem kot otrok res rada slikala z vodenimi barvami. Mami jih je imela, skupaj s čopiči, pospravljene v kuhinji, v omarici pod kuhinjskim koritom, poleg koša za smeti. Z bratom sva jih imela rada, mislim, da so bile sicer njegove, mami pa je vedno zavijala z očmi, ko sva se lotila slikanja. Pri nas imamo vodene barve, ki sem jih uporabljala še v srednji šoli. Kadar sem jih ponudila, sta jih sicer malo uporabljala, ni pa bilo posebnega navdušenja, hitro sta začela packat in zaključila s slikanjem.
Klado in valj za spodbujanje palmarnega prijema (t. j. s celo dlanjo) je imel že D . Klado sem naredila iz nekega ostanka lesa, oče pa mi je vanjo zvrtal luknjo. Prvi valj, iz seta kock ni bil najboljši (a najboljši od vsega, kar smo doma imeli), za R-ja sem ga nadomestila z valjem iz neke druge (novejše) igrače.
Ker sem obljubila, da gremo na hiško na lipi ob boljšem vremenu, boljšem času. Ker sem obljubila, da pokažem megaliste (Kdo ve, kaj bi to bilo?). Tiste, iz mojega otroštva. Od tam, kjer sem jih nabirala sama. Ker sem obljubila, da bom pokazala kam sem hodila v vrtec. Naredili so novega, igrišče pa je ostalo odprto (vrtčevski otroci so se istočasno igrali na svojem novem, majhnem, zelo sončnem igrišču z brezvezno travo). Ker je kazalo, da bomo brez elektrike in ker smo se tik preden je prišla odločili, da gremo na kosilo v restavracijo (jp, sama s tremi) . Ker je bilo treba primerno izkoristiti zadnje dneve porodniške, za katere sem si obljubila, da bodo dobri . *** P je rekel, da smo pravi potepuhi <3
R-jeva botra sta postala starša in želela sem jima podariti nekaj, kar bi nastalo z vsaj nekaj R-jevega sodelovanja in bi bilo vsaj približno uporabno.
Eno od tort, mojo, je okrasil P. Zbudil se je namreč ravno, ko sem iz sladkorne mase z modelčki za plastelin izsekovala črke R-jevega imena.
Ste že mislili, da bo konec dojenčkastih objav, kajne? Ne, ne, ne še :) Postala sem teta in darilo za malo nečakinjo sem v celoti naredila sama. Prvič sem poskusila izdelati grizalo - zajčje uhlje. In kako sem se lotila?
Te dni praznujemo. Jaz svojih 31. No, petindvajset . žogice in kravate 3, 1. svečko pa bo pihnil R. 3+3 midva . In 10 kar veva drug za drugega. Joj, če bi mi kdo takrat rekel, da bo tako, kot je ... hehe :) Namesto vsenajboljše in čestitam , lahko delite. Stran. FB stran. Najljubšo objavo. Naključno objavo. Prek FB, maila, telefona, čez mizo s kavo ... Znancem, neznancem, prijateljem, sosedom, sorodnikom, sošolcem, vsem tistim, ki na starševstvo gledajo podobno kot vi in tistim, ki ne. ... Naj pride prav še komu. In hvala, ker ste z mano.
Toliko se pogovarjamo o glasovih, da začenjamo debate o njih in besedah kar spontano, kjerkoli in kadarkoli ... Vsi (razen R-ja, seveda) . Za hec sem P-ju predvajala dve izmed najbolj simpatičnih reklam iz mojega otroštva (oziroma bolj zgodnje mladosti - pojma nimam, koliko sta stari). To sta Petrolovi reklami, v katerih se vse besede začnejo na "p". Strašno ga je zabavalo, mene pa tudi. Na prošnjo sem besedilo večkrat počasi prebrala. Prav prikupna popestritev :) *** Prelestno pokrajino preveva pomlad. Petra pa Primož, pravkar poročena, potujeta po prašni poti. Potem pa: PUF PUF. Primož: »Presneto!« Prelepo potovanje postane problem. Prepotena, prašna, prestradana, prrririneta pred Petrolovo postojanko. Poskočen prodajalec ponudi pomoč. »Pozdravljena, potrebujeta pomoč?« Parčku pa predlaga pogledati po prodajalni. Povsod polne prodajne police. »Popravljeno!« Primož: »Perfektno, poba!« Poljubi Petro, potem pa požene plehnato pošast. Prijaznost, preglednost, pestrost.
P je, precej na hitro, dobil v vrtcu nalogo, da doma pripravi zdravo jed ali napitek ter recept s fotografijo prinese v vrtec. Nisem imela ne časa in predvsem ne ideje za zdrav recept, ki bi nastal tudi z njegovo domišljijo. Smo pa dobili (hrvaške) domače limone, jagode je bilo nujno treba porabiti . Če si že ni izmislil recepta, pa je vsaj vse naredil sam. Prvič sem mu seveda dala ustna navodila in pomagala pri čiščenju jagod, kasneje, ko je zmanjkalo, je jagodno limonado pripravil sam. Tudi sicer pogosto pripravlja limonado, najraje takrat, ko me ni zraven - tisti dan običajno zmanjka sladkorja. Kako se je lotil? Nabral je poprovo meto in jo umil, prav tako limone in jagode. Vse to je sam tudi narezal. Jagodam sva poskusila odstraniti pecelj (oziroma kar je že to) s slamico. Meni je šlo, seveda gre hitreje z nožkom, njemu ne tako dobro. Limone so bile po barvi in velikosti bolj podobne limetam, a je bilo meso zelo mehko in sočno. Bile so idealne za ožemanje v otroških ročicah.
