žogice in kravate

Največji problem, ki ga imam z rokovniki je, da nikoli nimam  blizu pisala ali pa ga iščem po vseh možnih predalčkih torbice. Podoben problem imam s strokovnimi knjigami, kjer si rada kaj označim ali pa si delam izpiske - le da tam nimam poleg torbice, ki bi zagotovo nekje skrivala kakšno pisalo. Pred še enim poletjem, ko me čaka nekaj branja z blokcem in svinčnikom, sem iskala, našla in naredila preprosto rešitev. Res preprosto in učinkovito. Kazalka je lahko tudi drobna pozornost za učitelje in ostale, ki so svoj čas posvečali našim otrokom, lahko je darilce pred pričetkom novega (in bolj organiziranega) šolskega leta oziroma dodatek k rokovniku.

Danes žalujem za vsem, kar je prehitro steklo mimo mene - za tistimi drobnimi nožicami. Za vsem, kar se ni dalo ujeti po vprašanju: "Kaj imaš to?" Žalujem za prvimi trenutki novega, svežega materinstva. No, tistimi, ko se dve leti obrneta v pičlem tednu (prisežem!). Ne glede na to, da sem šla večkrat skozi, so mi tiho in hitro spolzeli med prsti. Veliko moči mi pobere, da se ustavim, ko si v glavi naštevam, kaj vse sem zamudila in narobe storila. Danes žalujem tudi zato, ker za seboj puščam mlado mamico. V svoji zmedenosti, negotovosti se mi kdaj zdi res popolnoma tuja. Ko bi jo le lahko objela! In žalujem, ker so moji otroci z vsako besedo, ki jo razume še kdo, ne le jaz, malo manj samo moji . Danes neskončno hvaležna, a v solzah, žalujem za vsemi iskricami, nežnostjo in navdušenjem ...  vsem, kar je pokrilo nesluteno težo, nemoč, bolečino in skrbi najzgodnejših materinskih dni. Junij, 2022 ... Nato sem se pobrala, začela pakirati ter oddajati oblačila in pripomočke, ki jih ...

V kolikor me spremljate vsaj pet let in pol, potem morda ob naslovni fotografiji zavozlanih pižamic doživite kak deja vu . A tiste niso bile moje , ti sta. Tokrat bi z vami rada delila navodila za izdelavo zavozlanke, preproste, lepe in praktične pižamice za najmlajše dojenčke, ki je ne zapenjamo, ampak le na hitro zavežemo z enim vozlom. 

Prišla je.  Na prvi poletni dan.  Ljuba naša mala-velika A ...  Zdaj nismo več samo 'mama in fantje' ... In danes je 7 let žogic in kravat . To bo še dogodivščin!

Osnovno tehniko mavričnega 'tie-dye' barvanja pirhov sem v nekaj letih in malim morjem poskusov uspela razširiti na lepo število variacij . Tokrat vam predstavljam povsem naravno barvane pirhe za katere ne potrebujete specialnih barv, sestavine zelo verjetno najdete v domačem zamrzovalniku in shrambi.

V tokratni objavi imam za vas kar nekaj presenečenj. Preverite! :)

Barvanje pirhov z barvami za živila me je navdušilo. So varne, namenjene uživanju, tako da nas prehajanje skozi lupino ne rabi skrbeti, obenem pa toliko ponujajo! Do sedaj smo pirhe barvali že s tehniko 'tie-dye' ob uporabi papirnatih brisačk in tudi drugih materialov , s pihanjem, z marmoriranjem z oljem. Uporabila sem tako barve na vodni kot tiste na oljni osnovi. Morala sem preizkusiti še kako se na jajčni lupini obnese pisalo z barvo za živila in na pirhu ponaredila vitraž.

Naša družina ostaja zvesta lepi navadi pošiljanja doma narejenih voščilnic. Običajno jih z otroki delamo skupaj, enkrat sem samo pomočnica, drugič glavna ustvarjalka. Tokrat sem ustvarjala sama, za voščilnice z angelom pa sem uporabila čudovit z  oljem in jedilnimi barvami marmoriran papir , delo mojega drugorojenca, in papirnate čipke, ki se jih kar ne morem naveličati. Nad končnim izdelkom so bili moji otroci očarani, sama pa sem resnično zadovoljna.

Prijateljica je pred nekaj meseci rodila drugega otroka. Bolj se je njena nosečnost bližala koncu, več člankom, knjigam, stranem in predavanjem je sledila na Facebooku (in mi ostali z njo). Sprva me je, priznam, malo presenetila, potem pa sem se spomnila na njene boje s prvim otrokom in svoje strahove iz prve nosečnosti.

Med premajhnimi otroškimi oblačili so mi ostajale kavbojke, ki sta jih P-ju kot darilo ob rojstvu prinesli moji sošolki, takrat še obe brez otrok. Nobenemu od fantov niso bile nikoli zares prav, ne glede na nošenje oziroma bolj poskus nošenja s plenicami za enkratno uporabo. No, enkrat sem jih celo uspela navleči na P-ja, a zagotovo s konkretno zavihanimi hlačnicami. Pralne plenice, v katere sem povijala vse tri , so poskrbele za selekcijo garderobe (vse preozko in prekratko, a seveda čisto primerno za nošenje čez plenice za enkratno uporabo, je šlo na Rdeči križ), teh kavbojk, skoraj povsem neelastične so, pa nisem mogla podariti naprej, saj so se mi zdele neuporabne. Ob vseh poskusih oziroma ugibanjih, če jih bomo  tokrat  uspeli kaj nositi, pa so mi nekako tudi prirasle k srcu. Med zadnjim pospravljanjem najmanjših številk sem se odločila, da jih predelam. Preteklo je še kar nekaj mesecev, preden sem se opogumila in iz kavbojk številka 62 izdelala torbico zase.

Najbrž se skoraj vsak redni bralec žogic in kravat  vpraša kje in kako shranjujem vse te ogromne kupe krame reči, materiale in igrače, ki jih lahko vidite na fotografijah. Večino stvari imam v eni veliki omari, potem pa še tu in tam kje, večje stvari ter na primer posode Lego/Duplo kock pa kar na omarah. Ne bom rekla, da nimam prostorske stiske, mi je pa vprašanje KAKO pospraviti dolgo predstavljalo veliko večji izziv kot KAM pospraviti. Ni dovolj, da stvari nekje zgolj so, ampak morajo biti pospravljene funkcionalno, nekatere celo tako, da so vedno pri roki. Omare že dve leti nisem (za zares) pospravila, a mi vzpostavljen sistem omogoča RED. Kako mi to uspeva?

Katera je (bila) vaša najljubša kreacija vaše mame namenjena samo vam? Moja je bila definitivno plašček iz ostankov rokavov pri skrajševanju puloverja. Ali pa maska za bonbon sladka melisa. Neee, kar cela Barbi hiša iz kartona (v katero sem sama napeljala potem tudi razsvetljavo, ha!) ... (Ampak tistih dveh štrikanih modelov, fantka in punčke iz Burde/Sabrine/Sandre ... pa z bratom nisva uspela nažicat. Ju je kdo drug? :) )  Česa mislite, da se bodo spominjali pa vaši otroci?