Pustni kostum: Rimski vojak

januar 25, 2024

Z otroki rastejo tudi ideje in želje. Desetletnikova, da bi bil za pusta rimski vojak, je bila precej ekstremna, čeprav se sprva niti ni zdela. Kostum je bil bolj tog, kot smo pričakovali, a vseeno še nosljiv in kar zabaven družinski izziv.

Mož, je iz kartona izdelal oklep, čelado s perjanico in ščit, jaz sem sešila tuniko, hlače (ker golih nog ga pozimi vseeno nismo mogli poslati naokoli) in ogrinjalo, izdelala kopje in vojaški pas. Otroci so pomagali po svojih močeh.

Oklep in ščit sta bila izdelana iz kartona, nanj smo pritrdili skrbno izrezane detajle ter vse skupaj oblepili s časopisnim papirjem in razredčenim mekolom.

Čelade se je mož lotil po tem videu in jo nato malo poenostavil. V notranjosti smo jo oblepili s filcem, da se je lepo prilegala glavi ter da ga ni nič tiščalo.

Lepo zavito obliko ščita smo nepričakovano dobili s kaširanjem. Ob stiku z lepilom in vodo, se je ščit močno zvil. Žal v nasprotno smer od željene, tako da je bilo treba polkroglo, izdelano iz krogov padajočega premera, odrezati in prilepiti na drugo, po novem konveksno stran ter premakniti ročaj iz power tape-a na konkavno stran. Vse kartonaste dele smo barvali z akrilnimi barvami. Kopje sem naredila iz starega (uničenega) ročaja za metlo, ki sem ga oblepila s srebrnim power tape-om. Ost je iz dveh zlepljenih plasti kartona (prav tako oblepljena s časopisnim papirjem in barvana).

Oklep kar ni hotel lepo stati, po več različnih poskusih smo ga na naramnicah podložili s peno. Malo mi je nagajalo ogrinjalo, saj je bilo nekoliko preozko (uporabila sem blago, ki sem ga oziroma kolikor sem ga imela doma), niti nisem vedela, kako bi ga pritrdila. Na koncu sem ga prišila okoli naramnic ter s tem tudi malo zakrila peno. Izpadlo je več kot zadovoljivo.

Tuniko sem naredila iz rdečega jerseya malo po svojih oblačilih. Rokavov, ovratnika in spodnjega dela nisem robila. Hlače sem naredila iz bež prevešanke (ker takih nevrtalnih ni imel; poleg je oblekel še staro bež majico). Na svoj rjav pas iz umetnega usnja sem nanizala "kovinsko okovje" (trši papir, nisem želela da je pretrdo, saj bi se ob sedenju zmečkalo, oblečen v srebrn power tape, na zadnji strani sem naredila zanke skozi katere sem napeljala pas) in nožnico meča, ki se valja v našem domu že kar nekaj let, in nastal je nekakšen vojaški pas.

Neskončno mnogo malih korakov in izzivov, a je bilo vse povrnjeno z malimi zmagami ob izdelavi in veseljem ob nošenju.