Advent mi je res drag čas. Uporniško se otepam vsega (preuranjeno) božičnega, ker saj zato bo še čas. Izdelava božičnih voščilnic me popelje tja malo naprej, v praznik, a mi hkrati dovoli pričakovati. Vedno poskušam skriti vanje tisto, kar me tiho nagovarja in sporočilo podeliti z meni, nam dragimi.
Naše zadnje so bile bolj moje, čeprav so delo začeli ravno fantje. Poiskali smo veje, ne bi škodilo, če bi bile bolj suhe, in jih nažagali na tanke kolute. En od sinov je vanje navrtal luknje za trakce. Iz odpadnega kartona in moos gume sem naredila tri šablone: okroglo za glavo, ovalno za telo deteta ter enake oblike in velikosti, a z zarezami za razpoke, za kruh. Z akrilnimi barvami smo potiskali lesene krogce, za detajle smo uporabili alkoholne flomastre. Skozi luknjico smo napeljali vrvico v zlati barvi.
Na papir sem s kaligrafskim nalivnikom, in brez posebnega kaligrafskega znanja, napisala prerokbo (Iz 9, 5). Lahko bi uporabila še debelejšo konico (moj nalivnik, iz Muellerja, ima tri različne konice). Z debelim kaligrafskim (čopič) flomastrom (ni potrebe, mi je pa lepši in imela sem ga), sem narisala preprosto hišo (ki bi lahko spominjala na (oltarno) mizo? Vsaj pol-le te? Zdaj gledam, haha!).
S tankim washi trakcem sem obesek pritrdila. Tako se ga je enostavno obračalo zdaj na eno, zdaj na drugo stran, to je bila osnovna ideja, namen sporočila, nežni lepilni trakec pa gotovo ni naredil škode ob odstranitvi v kolikor so se ga prejemniki odločili uporabiti kot obesek za na smrečico.
Lepo pripravo na praznike vam želim!
Ni komentarjev
Objavite komentar