Počasi in pomalem se že spravljam urejati mojo vsepožirajočo omaro. Pa je D prikorakal mimo in ponudila sem mu material, ki sem ga ravno imela v rokah. Pred časom sem v Hofru kupila karamelni preliv. Karamelo sicer obožujem, tale pa ni bila prav užitna. Embalažo sem shranila, saj se mi je pokrovček zdel dovolj uporaben. Kot po navadi sem plastenko vtaknila v pomivalni stroj, kar pa ni bilo najbolj pametno. Dno se je izbočilo. Pokrovček sem zasilno poveznila na drugo plastenko*. Ne prilega se povsem, tako je ne more zapreti sam (odpiranje še gre), je pa za silo tudi to vredu. D je močno koncentriran pospravil vse palčke skozi luknjo v pokrovčku. Večkrat. Plastenko si je odprl sam, zaprla sem mu jo jaz. Na koncu je, že malo utrujen, pospravil palčke v plastenko, jo šele nato poskušal zapreti, zaprto pa pospravil v košarico za palčke in mi jo z nasmehom vrnil. Seveda so luknjico z mehkimi gumijastimi zaklopkami preizkusili tudi prsti in jezik :) Ko je končal, je bil zadovoljen in umirjen. Raje ne pomislim, kdaj nazadnje sem mu ponudila podobno delo... Lekcija za naprej ...






* Pomagala sem si s plastenko na spodnji fotografiji. Za vse, ki nas (še) ne spremljate preko Facebooka: našla sem plastenko, ki se mi zdi zelo primerna za izdelavo senzoričnih stekleničk. Je še kar majhna (250 ml) in iz močnejše plastike. Poleg dobite tudi ledeno kavo :)