Ne prehitevaj, sin moj, ne prehitevaj moj otrok ...

Kažeš mi strmo dolino in poveš, kako si se zadnjič peljal, čez drn in strn, brez zaviranja ter da si ob padcu samo malo jokal, jaz pa se spominjam tvojih prvih padcev ob poskusu plezanja.

Na sprehodu me primeš za roko ... Ne, ker bi to še potreboval, ampak ker si tega želiš, jaz pa se spominjam, kako težko mi je bilo, ko me nisi želel spustiti niti za sekundo.

Hodiš ob meni in tvoja glava sega do višine mojega srca, jaz pa se spominjam, kako je bilo, ko si ga poslušal prav tam, od znotraj.

Tečeš pred menoj, tako hitro že tečeš, jaz pa se spominjam, kako dolgo smo čakali na tvoje prve samostojne korake.

Prineseš mi rožo, in še eno, in še eno. Šopek, praviš, ker me imaš rad, jaz pa se sprašujem, če ti dovolj pogosto povem, da te imam rada jaz, in da sem ponosna nate.

Utrgaš regratovo lučko. Skupaj jo pihava, jaz pa se spominjam, kako sem ti pomagala pihati prvo svečko na torti.

Klepetaš z menoj, jaz pa se spominjam tvojega čebljanja, tvojih prvih besed, časa, ko sem bila edina, ki te je zares razumela ...

Kličeš me: "Mama, pridi!" jaz pa se sprašujem, koliko časa me boš še želel imeti tako blizu, koliko časa boš še iskal mojo družbo.

Smeješ se in še bolj se smejijo tvoje iskrive oči, v mojih pa se lesketata solzi - ne prehitevaj, sin moj, ne prehitevaj moj mali ...