Prav lepo te pozdravljam, tebe, ki bereš, na 9. obletnico bloga! Redko katero objavo sem napisala v istem dnevu (razen, če je bilo koledarsko že isto zgodnje jutro, sama pa še nisem šla spat). Priložnost vsekakor kliče, da pustni zapisi ne ostanejo več zadnji. Priložnost pa nas je tudi konec maja klicala, da smo iz omare potegnili kakšna lepša oblačila. Zataknilo se nam je pri naši najmlajši, takrat skoraj dveletni A. Naročenih sandalčkov ni in ni bilo, čevljev za enkratno uporabo, samo za tisto dopoldne , pa nikakor nisem želela kupiti, čeprav za drobiž. Nato sem našla balerinke moje nečakinje, ki pa so se žal močno luščile. Nisem dolgo razmišljala in se odločila, da jih prenovim. Kako? Tako!
R si je, ves navdušen nad D-jevim nepozabnim praznovanjem gusarskega rojstnega dne leto prej , zaželel, da se za pusta tudi sam prelevil v gusarja. Kostum sestavljajo enostavni, a lični kosi. Naj bi mu manjkala samo še ladja :) Če vas zanimajo tudi drugi doma narejeni kostumi, si poglejte še: družinski kostum Tačke na patrulji (Riki, Maršal, Bron, Roki, Zuma), bacek Jon , gasilec, vitez, Harry Potter , Ninjago .
V kolikor me spremljate vsaj pet let in pol, potem morda ob naslovni fotografiji zavozlanih pižamic doživite kak deja vu . A tiste niso bile moje , ti sta. Tokrat bi z vami rada delila navodila za izdelavo zavozlanke, preproste, lepe in praktične pižamice za najmlajše dojenčke, ki je ne zapenjamo, ampak le na hitro zavežemo z enim vozlom.
Pisala sem že, kako sem izpolnila pustno željo P-ju in mu sešila kostum Harryja Potterja, tokrat pa bi vam rada pokazala D-jev kostum. Zaželel si je, da bi bil za pusta Zane, beli Ninjago. Kostum sem izdelala z minimalno šivanja, šlo bi tudi popolnoma brez. Če vas zanimajo tudi drugi doma narejeni kostumi, si poglejte še: družinski kostum Tačke na patrulji (Riki, Maršal, Bron, Roki, Zuma) , bacek Jon , gasilec , vitez .
Lansko leto moj prvorojenec ni le praznoval v stilu Harryja Potterja , ampak si je zaželel tudi tak pustni kostum. S haljo, šalom, kravato, očali in vsem. Zahteven a superlušen izziv, ki mu seveda nisem mogla reči ne - pust si pač rada zakompliciram . Če vas zanimajo tudi drugi doma narejeni kostumi, si poglejte še: družinski kostum Tačke na patrulji , vitez in bacek Jon .
Dober otroški predpasnik je nujna oprema vsakega kvalitetnega otroštva. Prišel bo prav, ko bomo naše najmlajše vključevali v pomembne aktivnosti našega vsakdana, kot so kuhanje in čiščenje, v pripravo na praznovanja s peko piškotov in drugih sladic, pri različnih ustvarjalnih dejavnostih ter tudi pri domišljijski igri. Predpasnik, za katerega navodila so pred vami, vam ne bo vzel veliko časa, otroku pa bo omogočil samostojnost in veselje. Sešijte ga za svoje otroke, nečake, vnuke, prijatelje, varovance ali za darilo.
Med premajhnimi otroškimi oblačili so mi ostajale kavbojke, ki sta jih P-ju kot darilo ob rojstvu prinesli moji sošolki, takrat še obe brez otrok. Nobenemu od fantov niso bile nikoli zares prav, ne glede na nošenje oziroma bolj poskus nošenja s plenicami za enkratno uporabo. No, enkrat sem jih celo uspela navleči na P-ja, a zagotovo s konkretno zavihanimi hlačnicami. Pralne plenice, v katere sem povijala vse tri , so poskrbele za selekcijo garderobe (vse preozko in prekratko, a seveda čisto primerno za nošenje čez plenice za enkratno uporabo, je šlo na Rdeči križ), teh kavbojk, skoraj povsem neelastične so, pa nisem mogla podariti naprej, saj so se mi zdele neuporabne. Ob vseh poskusih oziroma ugibanjih, če jih bomo tokrat uspeli kaj nositi, pa so mi nekako tudi prirasle k srcu. Med zadnjim pospravljanjem najmanjših številk sem se odločila, da jih predelam. Preteklo je še kar nekaj mesecev, preden sem se opogumila in iz kavbojk številka 62 izdelala torbico zase.
Tačke na patrulji naša fanta kar rada pogledata ( deloma je tudi P-jevo rojstnodnevno praznovanje potekalo na to temo ) in nekako sta se odločila, da bi bila za pusta Riki (fantek) in Maršal (dalmatinec). Seveda si je D takoj, ko sem kupila čelado in še preden jo je uspel videti premislil in se odločil, da bo Bron (nemški ovčar). Tako so bile določene že tri maškarice, posledično pa tudi četrta in peta. Kostume sem, kot vedno, izdelala sama ...
Komaj smo čakali, da gremo, potem pa smo še v zadnjih trenutkih merili telesno temperaturo, ugibali, kaj bo prinesel kašelj, a na koncu vseeno šli. Naša družina in še tri druge, vsaka z enim napol bolnim članom. Priznati moram, da sem se poti in odmika veselila samo do začetka pakiranja in od trenutka za tem, ko je bilo vse po torbah. Pakiranje za več kot en dan je ob treh otrokih poseben izziv. Mlajša dva imata precejšnjo porabo oblačil, v načrtu je bila tako igra na snegu kot kopanje v bazenu (kar smo zaradi prehlada preskočili), spanje v spalnih vrečah, naš avto pa sicer ni majhen, a za take podvige postaja občutno pretesen ...
Plezaje na drevo, skok na travo, malo s kolesom, pa v lužo, v pesek, za žogo, v blato, tek čez drn in strn ... vse znova in znova, vmes pa se naše dvorišče napolni s takimi in drugačnimi 'zakladi' in instalacijami, glave z izkušnjami, telesa s kisikom (in nekaj minus energije). Tako nekako bi lahko povzela popoldneve mojih starejših dveh sinov, mlajši pa seveda vse opazuje in v svojem tempu, po svojih zmožnostih, vztrajno posnema. Resnično in vedno bolj cenim prosto, svobodno, neomejeno igro. Verjamem, da otroci sami vedo, kaj potrebujejo za razvijanje svojih potencialov, da si znajo poiskati prave izzive (seveda se kdaj tudi zmotijo, a tudi to je del igre in učenja), da so rojeni raziskovalci in da naši "PAZIIII!!" ne pripomorejo ne k njihovi varnosti in še manj k njihovemu razvoju.
December je, odkar sem mama, res nor mesec. Ne glede na to, kako se trudim omejiti količino takšnih in drugačnih darilc, ki pridejo v naš dom, še vedno jih je preveč. Pravzaprav, saj bi še šlo tole decembrsko vzdušje, če ne bi prišlo v januarju do novega vala, ko imata rojstni dan starejša sinova. Sama se, prav tako pa prosim sorodnike, obdarovalce, poskušam izogibati cenenim igračam, sladkarijam in praholovcem. Sezname s predlogi daril za vsakega otroka posebej začnem pripravljati že v začetku jeseni ali ob koncu poletja. Takrat si samo sproti zapisujem (kar v Google docs-e, da se mi slučajno ne zgubi po kakšnih rokovnikih) manj nujne stvari, ki nam bodo še prišle prav, zanimive igrače, pred decembrom pa sezname dobro pregledam in ocenim, če so zapisane stvari in igrače res to, kar potrebujemo in želimo (tako se izognem impulzivnim nakupom ali celo ujamem še kakšno znižanje) .
"Kaj še ne hodi?" me začudeno sprašujejo. "Ne, ne še..." odgovarjam, kar naprej. Včasih se mi zdi, da bi si morala to napisati na čelo :) R je star dobrih petnajst mesecev in že pol svojega življenja hodi ob opori, pleza na vse mogoče dvignjene površine, izvaja take in drugačne kaskaderske trike, pometa ... samostojno hodi pa še ne. Hoja ga namreč ne zanima, bo shodil, ko si bo tega želel in ko bo čas za to. Če si širša družina povzoča skrbi z vprašanjem kdaj bo shodil, si jih jaz z v čem bo (s)hodil ...
