Pisani ročni zmaji (sicer jih najdete pod imeni Waldorf Wind Wand, Hand Kite, Ribbon Kite, Ribbon Wand ipd) so ena od najbolj preprostih a hkrati najbolj očarljivih igrač, ki jih lahko otroku naredite sami. Namenjeni so spodbujanju gibanja, plesu, domišljijski igri ... Ah, pa saj si lahko sami predstavljate, kako čarobno plapolajo ob vrtenju ...
Od vseh igrač, ki jih imamo, ni jih malo (ups) , so me gotovo najbolj presenetile igrače (in podobni predmeti), ki grejo druga v drugo in druga na drugo. Najprej so se mi zdele, iskreno, dolgočasne, nato pa sem jih ob opazovanju otrok, korak za korakom spoznavala ... Ugotovila sem, da so odlične za gradnjo najvišjih stolpov, da so lahko garaže, postelje, lonci, paketi, da se rade družijo z drugimi igračami vseh vrst in da jih je lušno tudi pospravljati - zlagati ...
Komaj smo čakali, da gremo, potem pa smo še v zadnjih trenutkih merili telesno temperaturo, ugibali, kaj bo prinesel kašelj, a na koncu vseeno šli. Naša družina in še tri druge, vsaka z enim napol bolnim članom. Priznati moram, da sem se poti in odmika veselila samo do začetka pakiranja in od trenutka za tem, ko je bilo vse po torbah. Pakiranje za več kot en dan je ob treh otrokih poseben izziv. Mlajša dva imata precejšnjo porabo oblačil, v načrtu je bila tako igra na snegu kot kopanje v bazenu (kar smo zaradi prehlada preskočili), spanje v spalnih vrečah, naš avto pa sicer ni majhen, a za take podvige postaja občutno pretesen ...
Plezaje na drevo, skok na travo, malo s kolesom, pa v lužo, v pesek, za žogo, v blato, tek čez drn in strn ... vse znova in znova, vmes pa se naše dvorišče napolni s takimi in drugačnimi 'zakladi' in instalacijami, glave z izkušnjami, telesa s kisikom (in nekaj minus energije). Tako nekako bi lahko povzela popoldneve mojih starejših dveh sinov, mlajši pa seveda vse opazuje in v svojem tempu, po svojih zmožnostih, vztrajno posnema. Resnično in vedno bolj cenim prosto, svobodno, neomejeno igro. Verjamem, da otroci sami vedo, kaj potrebujejo za razvijanje svojih potencialov, da si znajo poiskati prave izzive (seveda se kdaj tudi zmotijo, a tudi to je del igre in učenja), da so rojeni raziskovalci in da naši "PAZIIII!!" ne pripomorejo ne k njihovi varnosti in še manj k njihovemu razvoju.
Še en seznam , da se boste lažje prebili čez december :) No, pravzaprav trije - kaj podariti otroku pri starosti 18 - 24 mesecev, 24 - 30 mesecev, 30 - 36 mesecev:
Najboljše igrače so običajno tiste, ki jih naredimo sami . Jaz se pogosto lotim katere. Za najmlajšega sem izdelala zasledovalec za žoge. To ni prva tovrstna igrača, zelo podobnega sem naredila srednjemu sinu.
"Kaj še ne hodi?" me začudeno sprašujejo. "Ne, ne še..." odgovarjam, kar naprej. Včasih se mi zdi, da bi si morala to napisati na čelo :) R je star dobrih petnajst mesecev in že pol svojega življenja hodi ob opori, pleza na vse mogoče dvignjene površine, izvaja take in drugačne kaskaderske trike, pometa ... samostojno hodi pa še ne. Hoja ga namreč ne zanima, bo shodil, ko si bo tega želel in ko bo čas za to. Če si širša družina povzoča skrbi z vprašanjem kdaj bo shodil, si jih jaz z v čem bo (s)hodil ...
Malo z zamudo, R je ravno stopil v 14. mesec, pa bolje tako, kot sploh ne. Rada bi vam pokazala, kaj lahko ponudite otroku, staremu deset, enajst, dvanajst mesecev. Gre za moje precej ljubo obdobje, oziroma za začetek le-tega. Igrače ter didaktični materiali, ki jih lahko v tem času pripravimo za otroka so tako, ah, krasni ... preprosti in bogati obenem.
V zadnjem času sem, smo, spet pri senzoričnih stekleničkah. Eno sem izdelala za R-ja, drugo za darilo (tretjo pa že dolgo dolgo nazaj, a je še nisem pokazala). Kaj so sploh senzorične stekleničke? To so stekleničke, bolje rečeno plastenke, polnjene z različnimi tekočinami in/ali drobnim materialom. Namenjene so raziskovanju dojenčkov ali malčkov (ali večjih otrok, odvisno od vsebine). Na tak način lahko otroci raziskujejo njim nevarne predmete (take in drugačne drobižke), se umirjajo ob opazovanju vrtincev bleščic in ostalega, urijo koncentracijo ob opazovanju, se učijo (jezikovna steklenička z zeleno obarvanim rižem spodaj; dopolnimo jo lahko tudis kakšnimi nalogami - s kakšnimi "I spy" igrami, na primer) ... Z njimi lahko tudi spodbujamo plazenje pri dojenčkih, saj se zaradi teže običajno ne odkotalijo predaleč. Kako jih naredimo?
Imeli smo tamburin . R ga je oboževal, prav tako D in najbrž tudi P. Ampak očitno smo P-ju pozabili povedati , da se na tamburin ne igra s paličicami (za računanje). Ah ... R-ju smo nato ponudili lesen boben. Tudi tega se ni branil (in njegova brata prav tako ne) . Večkrat dnevno ga poišče, malo zaigra in se nasmiha svojim dosežkom. Priporočam, oboje.
Fanta sta ugotovila, da se tudi pozimi da igrat v mačjem straničku peskovniku. Sta mi skuhala in spekla rojstnodnevno tortico s polletno zamudo. Pa Prevca se je šel naš P :)
R-ju se res mudi. Ko je dopolnil pet mesecev, je osvojih kotaljenje do te mere, da je brez težav prišel na drugo stran prostora in si postregel s čim prepovedanim (mene pa spomnil, da je čas, da spet začnemo pospravljati drobne in lomljive predmete). Obrača se takoooo elegantno ... Nisem samo jaz očarana ... Zdi se, da bo pri obratu iz trebuha na hrbet z vso silo treščil z glavo ob tla, pa se tako nežno uleže. Če to ni dobra kontrola trupa, pa tudi ne vem, obvlada, res. Še pred šestim mesecem je osvojil plazenje. V sedenje ga niti ne silim (me zanima, kdaj in kako se bo posedel sam), sedi pa pri hranjenju (v naročju pri meni), pri podiranju kupčka in v bobi občasno ... Ampak najraje, najraje je na tleh . In je že čas za košare zakladov , a zaenkrat mu le pustim, da raziskuje prostor. Pri dveh starejših bratih skoraj ni možno, da ne bi bilo na tleh dovolj takšnih in drugačnih zakladov, sproti pa mu ponudim tudi kakšen zanimiv predmet, ki ga imam ravno pri roki. Pometanj...
