P je imel letos prvo zabavo, na katero je povabil samo prijatelje, sošolce. Ker nimamo prav velikega stanovanja in ker je naša dnevna soba hkrati moja, najina, spalnica, garderoba in še kaj, otrokom nisem upala pustiti povsem prostih rok. Pripravila sem jim nekaj zabavnih dejavnosti. Mislim, da so uživali, P je bil zelo zadovoljen, meni pa je bilo nekoliko nerodno, saj sem staršem predajala otroke umazanih oblačilih, rok, obrazov in celo las.


Od česa so bili umazani? Od flomastrov, s katerimi so si naredili svoje glavometaše, od tempera barv,  ki so jih uporabljali pri igri Pollockovega glavometa, od bruhajoče lave ...

Vabila sva s P-jem izdelala iz ostankov s peno za britje marmoriranega papirja. Zadnjega sva razrezala na trakove, na notranjo stran zalepila obvestilo, ga prepognila ter prilepila nalepko.


O Pollockovem glavometu sem že pisala. Bil je prvi izmed mojih predlogov dejavnosti, saj sem se že ob igri v Družinskem centru Mala ulica odločila, da ga ob priliki preizkusimo tudi doma. Igrišče sem naredila kar iz kartona. Uporabila sem eno srednjo in eno manjšo škatlo, nekaj odpadnih kosov kartona ter večji kos kartona, ki je ščitil vrh novega pralnega stroja (ja, ravno pravi čas je šel, sem pa upala na večjo škatlo :P ). Na dno sem položila velik kos belega papirja, gole pa samo zataknila za rob, da je bilo lažje menjati papir. Mehkejšo gumijasto žogico sem med igro večkrat potopila v lonček z barvo in jo vrnila otrokom, ki so jo nato odbijali z žlicami - glavometaši. Pridelali so mi krasen ovojni papir in nekaj obvladljivih madežev.


Bruhajoči vulkan je predlagal P sam. V šoli delajo kar nekaj poskusov, a pravijo, da je vulkan boljši :) Sam vulkan sva s P-jem izdelala iz gline, kasneje pa vrh zadelala s plastelinom. Glina se ni izkazala za najboljšo izbiro, saj se je postopoma spirala s steklenice. Porabili so dober liter alkoholnega kisa (z dodatkom sredstva za pomivanje posode in rdeče barve za živila) in slab kilogram sode bikarbone. Slednjo sem v pasto zmešala z nekaj vode (sicer reagira samo zgornji del - najvišja plast sode), otroci so jo s pomočjo lija zlivali v grlo vulkana, nato pa tja s kapalko iztisnili še nekaj kisa.


Vsak si je lahko pobarval svojo Minecraft predlogo, ki sva jih z možem pomagala izrezati in sestaviti v 3D figuro. Seveda par ur pred praznovanjem nisva več našla tiste super enostavne predloge, po kateri smo že pred leti izdelali nekaj figur. Na voljo so imeli tudi velike standardne lesene kocke, steklene kamenčke in celotno zbirko naših plastičnih živali. Navduševala jih je tudi svetlobna miza; tako velikih stolpov iz plastičnih kozarčkov pri nas še nismo imeli.



Slavljenec si je zaželel torto s pujski (potopljenimi) v blatu, ki so morali biti kot tisti iz Minecraft ter še eno sadno, če kdo od otrok slučajno ne bi jedel čokoladne. Obe sta se izkazali zelo praktični, saj sem z res malo predelave uspela popraviti in dopolniti dekoracijo in sta naslednji dan, ko sta P in D praznovala s sorodniki, izgledali skoraj kot novi, nedotaknjeni.


Nekako sem računala, da bo praznovanje potekalo brez moje prisotnosti, da bom le nekje v kuhinji, v kolikor bi me občasno rabili, pa se ni izšlo. Ob tako divjih dejavnostih so vseeno potrebovali kar nekaj tehnične podpore, mi pa kasneje, ko sem razmislila, ni bilo več žal. P-ju so prijatelji iz dneva v dan bolj pomembni in kaj kmalu mu bo njihovo mnenje pomenilo več kot moje in da pravzaprav ni slabo, če se spoznamo in si zaupamo. Bilo je tako prijetno, sproščeno vzdušje, da še brata, ki jima je sicer strogo prepovedal vstop, ni več podil stran, bom pa vseeno v bodoče malo drugače načrtovala taka praznovanja.

Praznoval pa ni samo P. Dober teden za njim je D končno dočakal svoj 5. rojstni dan (že od oktobra občasno potoži, da že dolgo ni imel rojstnega dne). Naslednji dan smo torej imeli še praznovanje za sorodnike, teden kasneje pa še enega za družinske prijatelje, kjer smo ponovili večino zgoraj naštetih dejavnosti. Za takrat sem načrtovala tudi praznovanje po montessori - s kroženjem okoli sonca, kot smo ga imeli že lani, a se ni izšlo in smo ga izpeljali med tednom v najožjem družinskem krogu.


Sadna mini torta (biskvit iz polovične mase; krema - breskov kompot zmeljemo, vanj zakuhamo en vanilin puding in vmešamo eno vrečko želatine v listih) je z nekaj fondanta postala PAC MAN.


Zaherca z novo ograjo :)


Naša najljubša torta je skutna torta, ki jo pripravimo z različnim sadjem. Že leta je prisotna ob vsakem našem praznovanju. Ker mi je zmanjkalo želina in očitno nisem bila dovolj pogumna z želatino, semo jo raje imeli kar v okvirju. Na D-jevo željo sem jo okrasila s češnjami iz fondanta.