-->

Theme Layout

Boxed or Wide or Framed

Theme Translation

Display Featured Slider

No

Featured Slider Styles

Display Trending Posts

Display Instagram Footer

Dark or Light Style

Prepovedano kopiranje vseh vsebin in fotografij brez dovoljenja avtorice. Zagotavlja Blogger.

Preišči ta spletni dnevnik

Ko dojenčka gosta hrana ne zanima // Končno je


Uvajanje goste hrane je nekaj, česar se vsaj malo veselijo skoraj vsi starši, vsaj pri prvem otroku, a ne? In dojenčki še bolj navdušeno čakajo, da bodo tudi oni lahko jedli tako kot ostali, a ne? Ne, ne vsi :) Štiri zgodbe iz prve in še kakšna iz druge za vse, ki imate otroka, ki zavrača gosto hrano.


Nekateri otroci jasno pokažejo, da so pripravljeni na gosto hrano. Začne jih zanimati, kaj nosimo ostali v usta in želijo poskusiti tudi sami. Moji tega nikoli niso počeli, uvajanje je bilo, dokler nisem sprejela situacije, prava muka. Z vseh koncev sem poslušala, kaj, koliko in kako jedo ali so jedli drugi otroci. Ni pomagalo. Vsak otrok je svoj in to lekcijo sem tudi, oziroma še posebej ob uvajanju goste hrane, osvajala z vsakim od sinov.

Ko sem prvič postala mama, sem bila precej negotova vase, v svoje in sinove sposobnosti. P ni prav veliko spal, vsaj v kosu ne, in dojil bi se lahko ves dan, vsak dan, podobno ponoči. Nekako okoli tretjega meseca je že lepo spal, v kosu prespal konkreten del noči, a se je to kmalu začelo podirati. V tistem času, smernice se kar naprej spreminjajo, so priporočali uvajanje goste hrane že pri dopolnjenih štirih mesecih. Ker se je ponoči spet pogosteje zbujal, sem mislila, da je lačen. Najbrž je bil, vsaj kdaj, a gosta hrana ni bila rešitev. Ni je sprejel. S tem ne mislim samo na to, da je ni sprejel pri štirih mesecih. Ni je sprejel pri petih, šestih, sedmih, osmih, devetih, desetih. Preiskusila sem vse, vmes kdaj prekinila uvajanje in začela znova, mu ponujala različno hrano, mu odtegovala dojenje, ponujala hrano stokrat na dan, jo samo pretlačila z vilico, pasirala, narezala na palčke ("finger food"), postregla pri njegovi mali mizici, pa pri veliki jedilni, samemu, celi družini, jedla sem isto kot on (da bi ja ne izgledalo drugače), jedla medtem, ko sem ga hranila, jedla kasneje kot on, pripravljala posebne obroke, ponujala hrano iz svojega krožnika, ga hranila jaz, so ga hranili drugi brez moje prisotnosti, za več ur odšla od doma, v kašice mešala svoje mleko (naj omenim, da še nisem imela črpalke?), obroke ponujala po urniku in takrat, ko bi moral biti že lačen, hrano celo solila, sladkala ... Se niti ne spomnim več, a gotovo sem preizkusila  v s a k  nasvet, ki sem ga dobila. Nič ni delovalo, dokler ni nekega dne, star je bil deset mesecev in pol, kar tako prijel žlico in sam pojedel skledo obare. Od takrat je jedel vse, kar je sam prinesel v usta. Šele kasneje sem spoznala, kako zelo spreten je bil z žlico.
D-ju sem gosto hrano ponudila pri šestih mesecih. Sprejel je ni vse do enajstega meseca, pet dni pred vstopom v vrtec. Obremenjevala sem se samo proti koncu, ker nisem vedela, kako bo v vrtcu. Neumnih in predvsem nepotrebnih prijemov, ki jih je bil v mojem obupu deležen P, pri njemu nisem izvajala. Do žlice in samostojnosti ni imel takega veselja kot starejši brat.
Podobna zgodba se je odvijala pri R-ju. Tam okoli enajstega meseca je začel kazati malo več veselja do goste hrane, a sta prehlad in kasnejše vnetje ušesa, to omilila, zavlekla. Kmalu po dopolnjenem prvem letu pa se je začelo, počasi, a vztrajno ... vedno sam s svojo žlico. Redkokdaj dovoli, da ga hranimo drugi. Tretjič sem se seveda manj obremenjevala z vprašanji, ali je izključno dojenje še dovolj (tam pri desetih mesecih) ipd, a sem se resno spraševala, če je težava v meni. Nobeden od treh otrok noče sprejeti hrane, je to sploh normalno, kaj delam narobe, česa ne znam in tako naprej. Kasneje sta me malo pomirili prijateljici, ki imata v svojem gnezdu prva enega in druga dva otroka, ki sta zelo dobro sprejela gosto hrano ter po enega, ki jo je sprejel veliko kasneje (oziroma jo očitno še bo :) ).

Zavračanje goste hrane ne pomeni zgolj več dojenja, ampak tudi delo, kuhanje in hrano, vse to je šlo v nič, frustracije, privezanost na otroka, na dom. (In raje ne omenjam, kako izgleda miza z okolico po tem, ko se 10,5 mesečnik petkrat dnevno sam nahrani.)
Na začetku sem omenila štiri primere iz prve roke. Kje pa je četrti? Tukaj :) Tudi sama nisem kazala popolnoma nobenega zanimanja za hrano vse do 13. meseca. Vsi s(m)o zrasli, pa čeprav s(m)o prvi korenček pojedli pol leta kasneje kot drugi. In, mama, če otrok ne sprejme goste hrane, kar počasi, bo že, brez skrbi in pogumno.





QuickEdit

You Might Also Like

6 komentarjev:

  1. Odličen prispevek. Obudi spomine :) Tudi moja otroka sta gosto hrano sprejela zelo pozno, hči je prvi konkreten samostojen obrok pojedla nekje pri dveh letih, prej je bila gosta hrana bolj kot dopolnilo k dojenju. Seveda sem poskusila vse mogoče, se sekirala kot nora in poslušala "pametne" komentarje sorodnikov in zdravstvenega osebja, edino neka mlada zdravnica mi je v bolnišnici rekla, naj se ne obremenjujem, ker se otrok izstradal zagotovo ne bo. In se ni :) Sin je pri 18 mesecih na lepem zahteval žlico in pojedel cel krožnik mlečnega zdroba, jaz pa sem jokala od veselja in olajšanja. Od takrat je normalno, jaz pa sem vesela, da je to za nami :)
    Srčno upam, da bo tvoj sestavek prebrala kakšna zaskrbljena mamica in se nehala obremenjevati in kriviti. Hvala, ker si ga delila z nami!
    Urša

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala vam za vašo izkušnjo! Upam, da bodo mamice prebrale tudi vaš komentar, je dragocen. Ja, premalo govorimo o tem, breme mam (ki si ga tukaj naložimo same oziroma dovolimo, da nam ga drugi), je pa veliko. Ko sem uvajala gosto hrano drugemu, me je potolažila sorodnica mojih prijateljev (a zgodbo vseeno premalo poznam, da bi jo vključila v zapis). Mi je pripovedovala, kako je hčerko tudi po dopolnjenem drugem letu hodila med malico dojit v vrtec, sicer je bilo noro (službo je imela čez cesto). Šele med pisanjem oziroma naštevanjem tega, kar sem poskusila s prvim, me je začelo stiskati od groze, kaj sem delala otroku (ali pa sem vse že potlačila) ... Z veseljem, res. In hvala še enkrat

    OdgovoriIzbriši
  3. Hvala hvala za vse tri izkusnje! Tudi moja 11-mesecnica noce trde hrane...razen malo mesa. Ves cas imam seveda slabo vest in se sprasujem, kaj delam narobe... vendar je zelo zdrava, odporna in zivahna.
    Miljon hvala za ta post!!!!

    OdgovoriIzbriši
  4. Gosta hrana tudi mojemu skoraj 10 mesecniku ne gre rada po grlu. Tudi jaz sem sprobala ze vse zivo in trenutno res ne vem, ali mu je pametno odtegniti dojenje ali ne...ravno predvcerajsnjim sem dobila kar dolgo pridigo pediatrinje, da bi morala ponoci popolnoma ukiniti dojenje, cez dan pa omejiti na zjutraj in zvecer, ces da je dojenje krivo, da moj sin ne sprejme goste hrane. Se 3 mesece nazaj pa sem od iste pediatrinje pozela vse hvale za dojenje. Sem pa zelo vesela in olajsana, ko vidim da moj otrocek ni osamljen primer. Hvala za deljene izkusnje, so zlata vredne.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Joj, ne poslusat pediatrinje. Dokler ne bo pripravljen, bo ob odtegovanju samo jokal, jedel pa ne. Z veseljem delim - vem, koliko bi meni sest let nazaj pomenil tak zapis in komentarji drugih mam s podobnimi izkusnjami. Kar pogumno in vztrajno naprej, vse bo v redu <3

      Izbriši

xxxx
aaaa Arhiv spletnega dnevnika

Follow @zogice.in.kravate