Prva knjiga, ob kateri so se vsi trije moji otroci zares ustavili in prisluhnili, je bila Enci benci na kamenci . P je najraje počival v mojem naročju med guganjem na visečem stolu, ko sem mu mrmrala Adijo, pa zdrava ostani , R-ja je najbolj umirjalo trepljanje po ritki ob mojem prepevanju Petelinček je na goro šel . D prosi, če mu lahko zavrtim tisto s "kalvarina bundačina" , jaz, če se le izide, večino petkovih popoldnevov preživim v medgeneracijskem druženju ob prepevanju ljudskih pesmi, cela družina pa rada prisluhne Skrinji iz babičine bale . Verjamem, da s prenašanjem ljudskega izročila otrokom ponudimo priložnost, da živijo kulturno dediščino , jim odpiramo okno do raziskovanja ene od identitet, ki jih bo spremljala vse življenje, ter krepimo spoštovanje do preteklih rodov - lastnih korenin.
Še en seznam , da se boste lažje prebili čez december :) No, pravzaprav trije - kaj podariti otroku pri starosti 18 - 24 mesecev, 24 - 30 mesecev, 30 - 36 mesecev:
Imeli smo tamburin . R ga je oboževal, prav tako D in najbrž tudi P. Ampak očitno smo P-ju pozabili povedati , da se na tamburin ne igra s paličicami (za računanje). Ah ... R-ju smo nato ponudili lesen boben. Tudi tega se ni branil (in njegova brata prav tako ne) . Večkrat dnevno ga poišče, malo zaigra in se nasmiha svojim dosežkom. Priporočam, oboje.
Pri vas kaj pojete? Pri nas veliko, vsi. Pojemo za uspavanje, za ples, za hec in dobro voljo, za preusmeritev pozornosti, sprostitev napetosti, včasih običajne pesmice, včasih si jih sproti izmislimo ... Petje je pomemben del že polovico mojega življenja. Zaradi zdravstvenih težav (in pomanjkanja časa ter energije) zadnji dve leti veliko manj, pa vseeno precej. Mož poje predvsem za hec (čeprav ima odličen glasbeni spomin, smisel, ideje...). Vesela sem, da ta dar, norčavost, veselje prenašava na fanta. Oba, še posebej D, si med igro pogosto prepevata umetne in včasih izmišljene pesmi. Petje je en od osnovnih izrazov človeka. Ima terapevtske učinke na telo in duha ( in še bi lahko naštevali ). Že slovenski pregovor "Kdor poje slabo ne misli" nam lahko veliko pove ... Pri nas največkrat pojemo otroške pesmi, večino lahko najdemo v zbirki Majhna sem bila avtoric Milene Nograšek in Mire Voglar. Izdana je bila 1982, ponatisnjena pa leta 2000, a so tudi ti izvodi hitro pošli. Mal...
Poiskala sem vse zvonce, zvončke in jih (skoraj vse) ponudila v košarici. Poslušali smo jih, zvonili, urediti po velikosti, jaz pa sem poskušala pogosto neuspešno ujeti oziroma zapeti ton posameznega zvončka. Če ne bi bili nekateri res, hm, razglašeni oziroma težki, bi k ponavljanju povabila še P-ja. Zaenkrat toliko o zvončkih in zvoku ...
Fantoma raje kot razglašene igrače ponudim prave inštrumente, saj se jima posluh (prav tako tudi okus, občutek za estetiko) že/še razvija. Otroci imajo namreč do šestega leta starosti t.i. srkajoči um , ki vse pije kakor goba. Pogosto jima je na voljo metalofon (zvončki), "sintisajzer", dokler se ni pokvaril adapter, igram jima na pravo kljunasto flavto in dovolim, da tudi sama malo pihneta vanjo, poskušali smo že s kitaro, pa nista bila prav navdušena ... Malo bolj popustljiva sem pri ljudskih inštrumentih (kalimba, okarina), saj se mi zdi, da njihova zgodba in zven prinašata posebno toplino. Tokrat sta muzicirala z mojim bratom in nekaj inštrumenti iz njegove zbirke . Priložnost, ki je ne gre zamuditi :)
Pred slabimi dvajsetimi leti, sem si iz prihrankov za 35.000 tolarjev kupila ta "prenosni stolp". Večinoma je predvajal CD-je skupine The Kelly Family :) Vmes ga je uporabljal moj brat in tako nekako nisem pozabila nanj. Prinesla sem ga P-ju in tam okoli drugega leta, ga je veliko uporabljal, si sam izbral CD, ga vstavil, prižgal in ko se je naveličal (včasih) tudi ugasnil. Najraje je vrtel gumb za glasnost. Odkar sta dva, je tišina vrednota in glasbe žal ne poslušamo več toliko (v bistvu se niti ne spomnim, da bi jo). Vsake toliko nam pa tudi uspe in tokrat se je D res zabaval z gumbi :)
Ovčka moja bela, lepa in vesela, z glavico pokima, da me rada ima. Ona meni daje, volno za obleko, jaz ji dajem travico, zeleno otavico. Ovčki dajem travo, zeleno otavo, ona meni mleko, volno za obleko. Jo kdo pozna? Mislila sem, da gre za ljudsko pesem in poleg moje mame ne vem za nikogar, ki bi jo poznal. Pa sem malo raziskovala (kar mi nikakor ni tuje, ko je govora o slovenski ljudski pesmi) in ugotovila, da jo je sredi 19. stoletja spisal Slomškov učenec, duhovnik Valentin Orožen . On je avtor več ljudskih pesmi, ki so ponarodele: Kje so moje rožice, Mrzel veter tebe žene, Sneg za to leto slovo je že vzel ... (navedla sem prve verze pesmi, saj so znane pod temi imeni, sicer so njihovi naslovi drugačni). Čisto sem vzhičena, komaj čakam, da se pohvalim naši medgeneracijski skupini za kakovostno starost, kjer tudi te pesmi radi prepevamo. Valentin Orožen jo je v bistvu zapisal takole: Ovčka moja bela, brzna in vesela, z glavico pokima,...
Še kdo hrani smeti iz srednje šole? No, jaz bi na male inštrumentke najbrž pozabila, če me zanje ne bi prosila prijateljica, ki bodočim vzgojiteljicam predava glasbo z metodiko. Preden sem jih ponudila P-ju v raziskovanje, sem jih pregledala in popravila. So bolj kot ne enostavni za izdelavo, poceni in otrokom kar ljubi. P-ja so najbolj pritegnili bobni, sem pa najbrž naredila napako, ko sem mu ponudila vse naenkrat. Naslednjič torej po nekaj inštrumentkov, skupaj s pesmico. In vse to ima imena ... Cin-cin dongi Na Cin-cin donge igramo s tolkalci Pinke-ponke in drdrala Palčke Orehovi lupinici - žabica Tleskači Ploskači Brlek, naravni in umetni. Kastanjete na ročajih. Drdralo Zing-zongi Naravni zvočni niz Umetni zvočni niz Ropotulje Naša najljubša ropotulja je (napihnjen) balon polnjen z nekaj zrnci riža. Bamberbami Bas ali brundalo Dvojni boben Boben s trdno in boben z napeto opno ...
