Nisem vedela, pričakovala nekaterih drobnih, a tudi kakšnih pomembnih stvari:
Da je lahko dotika enostavno preveč.
Mislim, da se mi je v vseh mojih petih letih materinstva dvakrat zgodilo, da nisem prenesla dotika dojenčka, ne dotika moža, ali drugega otroka. Zares v mukah sem podojila nič hudega sluteče dete in se takoj, ko je bilo možno, umaknila. Pomiril me je spomin na nek pogovor s starejšo gospo, ki je slučajno odprla to temo, saj je sama imela podobno izkušnjo. Pač, nabere se, in vse mine (merjeno v urah ločenega počitka ali kakšnega drugega razelektrevanja), ampak tisti trenutki so bili težki.
Da bodo mejniki, ki jih bodo dosegali otroci ne samo sladki, ampak tudi grenki.
Z vsakim otrokom bolj. Samostojnost, osamosvajanje, njihova pot, vse mi je jasno ... ampak moje dete ne bo nikoli več tako majhno in moje in dišeče, kot je bilo včeraj.
Da bom nezadovoljna s seboj veliko bolj kot kadarkoli prej.
Starševstvo - ko besedna zveza "stari vzorci" dobi nov pomen in težo ...
Da bom zavrgla ogromno najboljše zelenjave.
Spet uvajamo gosto hrano, kar je pri nas veselje posebne vrste. P-ju in D-ju je kljub mojemu neizmernemu trudu in, zdaj vem, smešnim poskusom, res pozno kliknilo, da je to zdaj hrana. Ne obupajte in ne sekirajte se, bo, ko bo.
Da je modro razmisliti o prvih izhodih od doma brez dojenčka,
sicer lahko predstavljajo samo stres za vse udeležene: otroka, mamo s krivdo in očeta (oziroma tistega), ki je ostal z otrokom doma (been there, done that). Vse ob svojem času.
Da potrebujem manj, kot sem kdaj mislila.
Res znamo ločevati med potrebami in željami? Zase lahko rečem, da vedno bolj.
Da spanje štiri ure na noč ni tragedija.
Seveda to ni zdravo in ne priporočljivo ... Sem pa res bila en softič od študenta ...
Da voziček ni najpomembnejši kos opreme.
Definitivno ni :) Pri nas nekje proti koncu seznama. In še marsikaj ... Po pameti.
Da bom nehala šteti svoje svečke na torti ...
... in se kdaj pa kdaj zmotila pri odgovarjanju na vprašanje o lastni starosti. V obe smeri (najbrž sem edina ženske, ki se je kdaj samo sebe tako postarala :P ). Seveda lahko do tedna natančno povem vse o pomembnejših mejnikih za vse tri fante.
Da bo stanovanje vedno bolj podobno igralnici kot prostoru v katerem prebivajo tudi odrasli.
Še dobro, da navdih iščem v montessori pedagogiki, ki je prijazna tudi očem (montessori okolje zna biti krasno).
Da bom postala paranoična
Kaj če se njim/možu/meni kaj zgodi? Tega prej res nisem poznala.
Da bom pozabila
kako diši dojenček ali na tisti ljubek žulj od sesanja in to z vsakim otrokom na novo odkrivala.
Da se bom sčasoma vsaj malo bolj navadila kaosa in konstantnega prilagajanja.
Ker v tem sem od vedno slaba.
Da se kavi ne bom mogla odpovedati, sploh*.
Ja, dojim in vsako jutro spijem kavo. Tega obreda nisem uspela spremeniti. Nekaj časa sem pila brezkofeinsko in bila povsem nesrečna.
* Nosečnost ne šteje, takrat se mi je gabila sama po sebi.
Da me bodo izrazi ljubezni med sorojenci vsakič ganili skoraj do solz.
A je še kaj lepšega?
Da me bodo vprašanja otrok neredko postavljala v zadrego ...
... in zahtevala od mene, da pretresem, pretehtam vse koščke sebe, vsega kar me obdaja ... ali pa prisilila, da se končno naučim vstavi-poljubno-besedo, da bom želela vedeti vse o vsem - samo zato, da bom lahko otrokom odgovorila na njihova vprašanja (hvala, Google).
Da pogrešanje lahko boli do kosti.
Da je lahko dotika enostavno preveč.
Mislim, da se mi je v vseh mojih petih letih materinstva dvakrat zgodilo, da nisem prenesla dotika dojenčka, ne dotika moža, ali drugega otroka. Zares v mukah sem podojila nič hudega sluteče dete in se takoj, ko je bilo možno, umaknila. Pomiril me je spomin na nek pogovor s starejšo gospo, ki je slučajno odprla to temo, saj je sama imela podobno izkušnjo. Pač, nabere se, in vse mine (merjeno v urah ločenega počitka ali kakšnega drugega razelektrevanja), ampak tisti trenutki so bili težki.
Da bodo mejniki, ki jih bodo dosegali otroci ne samo sladki, ampak tudi grenki.
Z vsakim otrokom bolj. Samostojnost, osamosvajanje, njihova pot, vse mi je jasno ... ampak moje dete ne bo nikoli več tako majhno in moje in dišeče, kot je bilo včeraj.
Da bom nezadovoljna s seboj veliko bolj kot kadarkoli prej.
Starševstvo - ko besedna zveza "stari vzorci" dobi nov pomen in težo ...
Da bom zavrgla ogromno najboljše zelenjave.
Spet uvajamo gosto hrano, kar je pri nas veselje posebne vrste. P-ju in D-ju je kljub mojemu neizmernemu trudu in, zdaj vem, smešnim poskusom, res pozno kliknilo, da je to zdaj hrana. Ne obupajte in ne sekirajte se, bo, ko bo.
Da je modro razmisliti o prvih izhodih od doma brez dojenčka,
sicer lahko predstavljajo samo stres za vse udeležene: otroka, mamo s krivdo in očeta (oziroma tistega), ki je ostal z otrokom doma (been there, done that). Vse ob svojem času.
Da potrebujem manj, kot sem kdaj mislila.
Res znamo ločevati med potrebami in željami? Zase lahko rečem, da vedno bolj.
Da spanje štiri ure na noč ni tragedija.
Seveda to ni zdravo in ne priporočljivo ... Sem pa res bila en softič od študenta ...
Da voziček ni najpomembnejši kos opreme.
Definitivno ni :) Pri nas nekje proti koncu seznama. In še marsikaj ... Po pameti.
Da bom nehala šteti svoje svečke na torti ...
... in se kdaj pa kdaj zmotila pri odgovarjanju na vprašanje o lastni starosti. V obe smeri (najbrž sem edina ženske, ki se je kdaj samo sebe tako postarala :P ). Seveda lahko do tedna natančno povem vse o pomembnejših mejnikih za vse tri fante.
Da bo stanovanje vedno bolj podobno igralnici kot prostoru v katerem prebivajo tudi odrasli.
Še dobro, da navdih iščem v montessori pedagogiki, ki je prijazna tudi očem (montessori okolje zna biti krasno).
Da bom postala paranoična
Kaj če se njim/možu/meni kaj zgodi? Tega prej res nisem poznala.
Da bom pozabila
kako diši dojenček ali na tisti ljubek žulj od sesanja in to z vsakim otrokom na novo odkrivala.
Da se bom sčasoma vsaj malo bolj navadila kaosa in konstantnega prilagajanja.
Ker v tem sem od vedno slaba.
Da se kavi ne bom mogla odpovedati, sploh*.
Ja, dojim in vsako jutro spijem kavo. Tega obreda nisem uspela spremeniti. Nekaj časa sem pila brezkofeinsko in bila povsem nesrečna.
* Nosečnost ne šteje, takrat se mi je gabila sama po sebi.
Da me bodo izrazi ljubezni med sorojenci vsakič ganili skoraj do solz.
A je še kaj lepšega?
Da me bodo vprašanja otrok neredko postavljala v zadrego ...
... in zahtevala od mene, da pretresem, pretehtam vse koščke sebe, vsega kar me obdaja ... ali pa prisilila, da se končno naučim vstavi-poljubno-besedo, da bom želela vedeti vse o vsem - samo zato, da bom lahko otrokom odgovorila na njihova vprašanja (hvala, Google).
Da pogrešanje lahko boli do kosti.
Preberite še:
Hvala, iskrena hvala za tole. So mi kar solze stekle...
OdgovoriIzbriši<3
IzbrišiHormoni? :P
Hja, lahko bi bili tudi hoROrmoni :-P
IzbrišiA veš kaj si pa jaz ne bi mislila :-) :-) :-) Da mi bo všeč in prikupno/simpatično postalo celo vse tisto, česar pri možu nisem marala. Ta' mala je namreč cel oči <3
Hahahahaha :P
Izbriši