Zadnjič sem v vrtcu slišala pogovor babice z vnučkom. Navdušeno mu je razlagala kakšna darila mu je prinesel novorojenček, jaz pa sem izmenično grizla svoj jezik in zadrževala smeh ...
Tak čas, leto nazaj, sva z možem že vedela za malega R-ja, ki je rastel v meni. Iskreno povedano, fantov nisva posebno pripravljala na prihod novega družinskega člana. Par mesecev pred tem so svoje prvo, drugo in tretje rojeno dete povile moje tri prijateljice. P je tako veliko spraševal in vse potrebno izprašal že prej. Pri odgovorih sem seveda pazila, da sem odgovarjala točno tisto, kar je vprašal. Večkrat smo si pogledali risbo intrauterinega razvoja otroka v nekem otroškem anatomskem atlasu, ki mi ga je P sam prinesel pokazat, skupaj božali trebuh in ga pobarvali. O prihajajočem smo se pogovarjali tudi ob čisto tehničnih pripravah stanovanja, oblačil, opreme ... Bila sta prva, ki sta izvedela zanj. P je podal celo nekaj (ne najboljših, ups) predlogov za ime. Pričakovala sta ga z veseljem ...

Ob rojstvu R-ja sta P in D dobila najlepše "darilo", igračo z neomejenim rokom uporabe, bodočega dežurnega krivca v vseh situacijah, BRATA. D ga je šel spoznat v porodnišnico, P pa je takrat moral testirati bazen. Kljub temu, da jima "ni ničesar prinesel", sta nora nanj, neskončno pozorna, vsak po svoje nežna, ponosna brata. Če sorojenec ni sam po sebi dovolj oziroma najbolj kul "darilo", če hočete, potem pa tudi ne vem ...



... in vedno "presence" (prisotnost) pred "presents" (darila) ...