Theme Layout

Boxed or Wide or Framed

Theme Translation

Display Featured Slider

No

Featured Slider Styles

Display Trending Posts

Display Instagram Footer

Dark or Light Style

Prepovedano kopiranje vseh vsebin in fotografij brez dovoljenja avtorice. Zagotavlja Blogger.

Preišči ta spletni dnevnik

Moja porodna zgodba #2 (in malo #1)


Ne morem verjeti, da sem že celo leto doma, na dopustu in, hm, ja, dopustu :) ... Malo sem pospravljala po blogu, delala red ter naletela na mojo drugo porodno zgodbo. Spisala sem jo dobro leto nazaj, še noseča, na prošnjo študentke babištva (sploh si ne morem predstavljati, da je pela v otroškem zboru, ki sem ga vodila, z nekaj sreče pa bi jo lahko srečala v porodni sobi). Na blogu je nisem nikoli objavila, pa je škoda, če ostane med osnutki, a ne ... Mogoče se vam bere kar malo kičasto ... Tisti, ki me poznate, upam da že veste, da je pri meni kič zgolj takrat, kadar se mi le-ta zgodi (ali pa ob kakšnem hudem nepojasnjenem navdušenju). Tako je bilo drugič, z drugim porodom - kič. Še zdaj mi je v ponos, niti ne znam razložiti kakšen ... In še zdaj predelujem napetosti, ki so upočasnjevale sicer lep, a ne tako romantičen in popoln tretji porod.

***

Moja porodna zgodba ali ko se tretjega poroda lahko le veselim

Na prvi porod se nisem zares pripravila. Kako pa se pripraviš na nekaj neznanega, na nekaj o čemer si vajen poslušati grozljivke? Kako se lahko umiriš in sprostiš, če imaš vsaj nekaj vpogleda in znanja o možnih zapletih pri mami in otroku? Moj prvi porod je bil tako precej stereotipen: predrtje ovojev, "umetni" popadki, "flaša" glukoze, lebdenje zaradi vseh protibolečinskih sredstev, ležanje na postelji, ki tudi v fazi iztisa ni omogočala dovolj pokončnega položaja, ctg, ki kljub trudu cele ekipe z mano vred ni in ni delal, epiziotomija, ki sem se je tako bala, množica študentov, ki se je v hipu in brez moje privolitve pojavila v sobi v enem od najbolj intenzivnih trenutkov mojega življenja, boleče šivanje, grožnja s katetrom, ker se je mudilo vsem razen meni ... Sprva se z dogodki nisem ukvarjala, a bolj, ko se je približeval konec druge nosečnosti, bolj so prihajali na dan potlačeni občutki. Odločila sem se, da bo drugič drugače. Iz pretekle izkušnje sem sklenila potegniti najboljše. V veliko pomoč mi je bila knjiga Modrost rojevanja avtorice Ine May Gaskin. To je edina knjiga na temo poroda, ki sem jih kdaj prebrala. Pomembnejša od knjige, pa je bila moja odločitev, da bo tokrat drugače.

Popadki so se začeli en teden pred pričakovanim datumom poroda. Popoldne sem veliko počivala in poskušala ujeti vsaj kakšno uro spanca. Med popadki sem pospravljala, se sproščala z nežnim gibanjem medenice in mirno zaključevala s pripravo stanovanja in sebe na novega družinskega člana. Večkrat sem se stuširala, pustila sem, da je topla voda sproščala moje telo. Zvečer sem legla v posteljo, uspelo mi je tudi malo zadremati, kaj več pa ne. Okoli tretje ure zjutraj so popadki postali že precej pogosti in močni. Pojedla sem dva velika sendviča, prvič me je res izučilo, in z možem sva se odpeljala proti ljubljanski porodnišnici. Veliko sva se smejala in med vožnjo sem se sproščala z zibanjem bokov. Avto sva pustila v parkirni hiši in se še vedno sproščena odpravila proti sprejemni sobi. V čakalnici je bilo še nekaj precej zaskrbljenih bodočih staršev, midva pa sva se še kar smejala, jaz sem se zibala in se sprehajala. Babica je pri pregledu ugotovila, da sem odprta komaj tri centimetre (spet!) in resno sem jo vprašala, če grem lahko še malo ven, na sprehod okoli porodnišnice, a me je malo šokirana poslala proti porodni sobi. Po klistirju sem ostala v prostorih za pripravo tako dolgo, kot se je le dalo. Klistir je pomagal spodbuditi popadke, vroč radiator pa sem izkoristila za masažo bolečega križa. Tudi izpod tuša so me morali skoraj poditi. V porodni sobi z novejšo posteljo naju je proti koncu nočne izmene sprejela babica, kateri moje sproščanje s pozibavanjem ni bilo všeč. Zahtevala je, da ležim. Ni odobravala mojega pol sedečega, pol ležečega položaja, saj naj bi tako zaustavljala porod (kaj pa gravitacija?). Prav tako tudi ni ustregla moji prošnji, da pokliče katero od fizioterapevtk, ki bi mi posodila TENS. Tudi sama sem namreč fizioterapevtka, torej sem usposobljena za ravnanje z njim, s seboj sem prinesla tudi svoje elektrode. Namestila mi je ctg in odšla. Kljub vsemu se nisem pustila motiti, nisem dovolila, da pokvari moj dan, naš dan. Kmalu je prišel ginekolog in predrl plodove ovoje. Končno je prišla nova izmena in babičar s katerim sem se lahko pogovorila glede zadnje stvari, ki me je še mučila. Prosila sem ga namreč, da bi porod speljala brez prereza. Ctg je kmalu odpovedal. Tokrat so bili bolj prijazni in so mi ga hitreje odstranili. Popadki so se stopnjevali, jaz pa se nisem mogla načuditi vmesnim trenutkom brez vsake bolečine, ki so sledili posameznemu popadku. Takrat sem si res odpočila. Popadkov niti nisem predihavala, ampak sem razmišljala o tem, kako se odpiram, kot cvet, sprejemala sem bolečino. Kar naenkrat mi je postalo jasno, kaj so to sproščene mišice medeničnega dna. V sobo je prišel babičar in začel s pregledom. Za hip se mu je zdelo, da bo vse skupaj trajalo še nekaj časa, a je med samim pregledom prišel popadek in v hipu si je premislil. Hitro so me pripravili na zadnje dejanje, vmes pa so mi privoščili nekaj baje zasluženih vdihov iz maske. Vzglavje postelje so visoko dvignili, moški ekipi mojega moža, porajajočega se sina, babičarja in študenta babištva se je pridružila babica. Ob sodelovanju in mojih krikih, ki se jim za nobeno ceno nisem želela odpovedati, se je dete rodilo, presredek pa je ostal cel. Minilo je manj kot tri ure, kar sem prišla v porodno sobo. Zahvaljujoč dvignjenemu vzglavju sem lahko opazovala in pobožala porajajočo se glavico. Ne morem opisati, kako močan občutek zmagoslavja me je in me še vedno preveva. Tokrat se mi porod ni zgodil, tokrat sem rodila jaz.

QuickEdit

You Might Also Like

4 komentarji:

  1. Lepo, hkrati pa žalostno, kako grobo v porodnišnicah posegajo v tako intimen dogodek, kot je porod.
    Jaz sem imela sicer dva lepa in gladka poroda, pa vseeno mislim, da če bi rodila še tretjič, bi si verjetno uredila porod doma. V času aktivnega poroda so tudi mene grdo gledali, ker se nisem hotela uleči (dve babici sta me zgroženo opazovali, ko sem, odprta že 6 cm, hodila sem in tja in se zibala z boki, ker bi po njunem morala že ležati priklopljena na CTG, ampak se nisem pustila). Tu bi izpostavila tudi odločno držo partnerja, ki zelo pripomore k uveljavljanju lastne volje, ko je porodnica že nekje v svojih sferah in se ni več sposobna/voljna pregovarjati z medicinskim osebjem.
    Tudi ovojev mi niso predirali, ker sem imela srečo z zelo razumevajočo ginekologinjo (babica je samo zavijala z očmi). Tako sem v drugo doživela tudi občutek, kako je, ko ti spontano odteče voda.
    Pri nas še vedno premalo upoštevajo mnenja in želje porodnic, kar me zelo moti. Prepričana sem, da če bi ženskam pustili malo več miru in jih spremljali na manj invaziven način, bi marsikateri porod potekal lažje, ženske bi se sprostile in se lepše odpirale, posledično pa bi tudi izkušnja poroda postala nekaj lepega, ne pa, kot si že sama ugotovila, pregovorna "grozljivka".
    Da porodne sobe s tremi posteljami, ločenimi z zaveso, sploh ne omenjam.
    Škoda. Upam, da bo moja hči imela boljše pogoje.
    Urša

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja ... Jaz sem bila v tretje, torej 10 mesecev nazaj presenečena, res presenečena nad napredkom ... 8cm sem bila odprta ob prihodu, pustili so mi hoditi, niso predrli ovojev dokler sama nisem prosila za to (po treh urah sprehajanja reeees ni šlo več, baje so bili močni, ne vem, kaj naj bi to pomenilo). No, saj je povezava v uvodu ... Smešno ja, pišem, da so "mi dovolili", da sem hodila ... kot bi bila zapornica ... Si pa sama ne bi upala roditi doma - na faksu smo imeli kar nekaj pediatrije (ravno toliko, da so me dodobra prestrašili :) ) in ginekologije ... Mislim, zaradi sebe že, ne vem pa kako bi se sprijaznila, če bi šlo kaj narobe in bi imela občutek, da za otroka nisem naredila vsega, kar bi lahko. Porodne sobe s tremi posteljami, ločenimi z zaveso so še pri nas?! Resno?! Tudi jaz upam, da bo bolje ... če bo šlo s tem tempom, res se mi zdi, ali pa sem imela le tako srečo, da so se zgodili veliki premiki med mojim prvim in tretjim porodom (4,5 let razlike), potem mogoče res. Se pa strinjam ... Hvala za izkušnjo.

      Izbriši
  2. Ja, pred tremi leti so v Celju še imeli porodno sobo s tremi posteljami, upam, da je danes že drugače.
    Mimogrede, čudovite laske je imel tvoj fantič:) Kar malo pogrešam tisti sladki vonj po dojenčku.
    Urša

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala :) Ja, tole je naš P :) R pa že nekaj časa ne diši več dojenčkasto, sploh ne vem, kdaj se je to nehalo ... Grozno :P
      Tudi jaz ...
      lp

      Izbriši

Follow @sanja.zogiceinkravate