Nikoli več ne boš star skoraj tri. O tem razmišljam, ko te držim v naročju in ti božam lase. Ignoriram dejstvo, da že dolgo štrliš iz mojega naročja, tako in drugače. Premajhno je. Opazujem tvoje dolge in goste trepalnice. Prisežem, nisem še videla lepših. Potihem si želim, pa čeprav bi res že moral spati, da bi se še malo bolj razprle in bi se tvoje velike oči zazrle v moje, da bi se zasmejal po tvoje, strašno nalezljivo, tako iskreno in iz srca. Zastavil bi mi kakšno noro prikupno vprašanje in jaz bi se topila od sladkobe ... Počivaš na mojih rokah in jaz se ne spomnim od kdaj je moja roka prekratka, da bi držala tvoje speče telo ... Tukaj, meter stran sva se gugala v gugalniku in ti si zaspal še preden si nehal jesti. Naslonila sem te preko rame in te trepljala, da si podrl kupček, trepljala, da si se umiril .... kot to počnem zdaj (ah, ta kašelj ... ). Je že leto naokoli, odkar si nazadnje zgodaj zjutraj pribegnil v mojo posteljo, svojo glavo položil na mojo in tako še malo zaspal? Moj mali, ki je postal tavelik. Ampak danes si še dvoletnik, danes še.