Voziček sem D-ju ponudila pred nekaj tedni, saj je že takrat večkrat hodil ob potiskanju stola. Po enem, sicer uspešnem poskusu, je voziček sameval. Do zdaj. Ravno sem urejala blog ali delala kaj podobnega in z enim očesom spremljala dogajanje za svojim hrbtom. D je najprej na kolenih iz sprednje strani pririnil voziček na eno stran sobe, potem je šel okoli in ga držal za ročaj na sredini in ga potiskal hodeč po kolenih. Potem pa ne vem, ali ga je obrnil, ali potegnil kako drugače, ampak ko sem se obrnila, je hodil, ga potiskal pred seboj in se zadovoljno nasmihal. Vedno ko mu uspe kakšen tak pohod (npr. s stolom) se tako zadovoljno smeji ... Saj se ima zakaj.

Zakaj voziček za spodbujanje hoje? Ker otrok na ta način pridobiva izkušnje, ki so pomembne za samostojno hojo, gradi zaupanje v svoje sposobnosti ... Za razliko od "sprehajanja otroka", ko otroci, držeč se za roke odraslega pridobivajo popolnoma napačne predstave o gibanju ter poglabljajo odvisnost od njih. Zakaj imamo voziček obtežen z utežjo? Ker mora biti voziček težek in stabilen, taki so pa dragi ...




V branje priporočam zapis o gibanju iz vidika montessori pedagogike. Naj bodo tokrat Montessori Moms, da ne bo vedno How We Montessori. Pa še voziček imajo enak (ampak tokrat nisem kopirala, saj ga je imel že P, prav tako obteženega ;) ) ...