Kaj sem zadnjič slučajno našla :) Poročna vabila! Tak čas sem jih delala, šest let nazaj ... Pa vam jih moram pokazati ...
Izbrala sva (no, najbrž sem) svetlo modro barvo. Z njo nisva pretiravala, pojavila se je le na ženinovi srajci in kravati ter kot nežna popestritev nekaterih dodatkov, tudi vabil. Vabila so bila dvojna. Svatje, teh je bilo nekaj čez 50, so dobili vabila v obliki kartic, na katerih je bil šopek papirnatih marjetic na modri podlagi. Po dve marjetici sem prilepila tudi v notranjost vabila. Kuverta je bila prevezana z ujemajočim se modrim trakcem. Druga vabila, bolj preprosta, pa so bila za vse tiste, ki so bili vabljeni samo na obred in pogostitev pri cerkvi. Teh je bilo kar nekaj, zapolnili so večji del precej velike cerkve, predvsem skupine s katerimi (bolj) sem, (kot) sva se družila, delala in ustvarjala oziroma to še vedno počneva. Lepo je bilo ta dan deliti tudi z njimi.
... In bil je res lep. Bila je prava poletna sobota, še opeklo me je. Ostale tistega poletja so bile bolj aprilske, je pa zato v potokih teklo med sveto mašo (bila sem deležna kar nekaj krasnih presenečenj). Poroka je bila iz nule organizirana v zgolj sedmih tednih - vmes sem še naredila strokovni izpit, menjala službo (prvič po srednji šoli sem se znašla v vrtcu), mami je s poškodovano roko sama spekla ogromno odličnih, nadstandardnih piškotov ... Sva se pa, v zagovor, celo leto pred tem pripravljala v kar dveh skupinah šole za zakon, eno še kar obiskujeva :)
Civilni obred sva imela med tednom, nekaj dni pred cerkvenim, v izogib čakanju med obema obredoma. Tja sva povabila vse, ki jim sobotna destinacija ne bi odgovarjala. Uredila sva se bolj preprosto, no jaz sem bila ravno po probi pri frizerki.
Kaj bi spremenila, če bi lahko? Kupila lepše, manj klasične čevlje. Se sama naličila tudi v soboto. Naročila snemalca - snemal je možev sorodnik, ampak ga žal nisem opozorila, da mora snemati tudi pesmi med mašo, ravno takrat je izklopil kamero ... ker so mi peli prijatelji, bivši sopevci, pa takrat moj otroški zbor, pa ena od pesmi je bila moja avtorska, seveda nisem skoraj ničesar pričakovala ... Ah ... Naročila profesionalnega fotografa za cel dan. Sama naredila naprsne šopke ... No, pa si upala poročiti se v kapeli na bližnjem hribu in ne v župnijski cerkvi ... Ampak tudi to je eno od časti bremen prvorojenstva ... Lepo je bilo. In še je ...
Ni komentarjev
Objavite komentar