-->

Theme Layout

Boxed or Wide or Framed

Theme Translation

Display Featured Slider

No

Featured Slider Styles

Display Trending Posts

Display Instagram Footer

Dark or Light Style

Prepovedano kopiranje vseh vsebin in fotografij brez dovoljenja avtorice. Zagotavlja Blogger.

Preišči ta spletni dnevnik

Učenje ob skodelicah kakava


Po nekaj trenutkih sumljive tišine in nato zvokih premikanja stvari po prej prazni mizi, sem pohitela v jedilnico. P je imel na mizi kakav, mleko, D-jev vrček in svojo skodelico in ravno je (najprej) D-ju pripravljal kakav. Fanta se pogosto, vedno pogosteje spreta. P zadnje čase prav grdo nagaja D-ju, za hec. Ta je od vsega maltretiranja še bolj občutljiv, kot je treba in se občasno preventivno maščuje in ukrepa. Nemočno se počutim, zares in taki trenutki pomirjajo ... Dokler (po)skrbita drug za drugega, mi je vseeno koliko sladkorja spravita vase. Pred dvema letoma sem brala zanimiv odgovor o tem, kako posredovati v otroških sporih družinskega terapevta Jesperja Juula, ki mi je dal misliti in večkrat se spomnim delčka le-tega:"Morda me boste vprašali, ali naj se vmešate v konflikt, če pride do prelivanja krvi. Da, če starejši otrok ni dovolj velik, da počisti kri in mlajšemu prilepi obliž. Sicer pa se ravnajte po načelu: “Sam si to storil in sam popravi!”"



Kakav je bil namešan in čas je bil, da se nalije v skodelico. D je večino vsebine vrčka zlil na mizo. Izkoristila sem priložnost (dvojno, P je sedel poleg in opazoval; njemu se ne ljubi brisati) in pokazala D-ju, kako pobrišemo mizo ...


... najprej z gobico (ki sem mu jo vmes nekajkrat sprala, saj razlitega kakava ni bilo malo) ...


... potem s suho brisačko-rokavičko. Večinoma jo že uspe sam nadeti na roko.




Druga "lekcija" se je zgodila naslednjega dne po očitno že tradicionalnem ko-pridemo-domov-iz-vrtca kakavu. P- ju je po nesreči skodelica iz mize padla na tla in se razbila. Običajno mu ne dovolim, da sodeluje pri pospravljanju črepinj, saj je tako nemiren, neučakan in/ali navihan, da mu ne morem povsem zaupati. Tokrat pa sem globoko vdihnila in namesto svoje metle prinesla njegovo ter mu ponudila copate. Pokazala sem mu, kako lahko pomete, mu prepustila metlo, ga poslala po smetišnico in malo metlico, vmes pa sama pometla na kup še nekaj manjših črepinj, ki so še ležale naokoli. P je z malo metlico črepinje spravil na smetišnico in jih odnesel v koš. Zadnje sem na smetišnico pometla jaz, odnesel pa je on. Bolje bi bilo seveda, če ga ne bi popravljala, ampak moji trije fantje hodijo večinoma bosi in črepinj(ic) si pač ne moremo privoščiti. Na koncu sem mu (spet, n-tič) pokazala kako pomijemo tla. Najbolj mu je bila všeč faza zlaganja krpe, ki jo je dodal sam. To je ponovil nekajkrat.


Naša nova metla je bila kos nalogi (odlično se je obnesla tudi v šotoru). Sicer pa to ni bilo prvo pometanje za P-ja (delala sva že n-krat, tokrat je bil veliko bolj uspešen kot kdar koli prej) in tudi ne prvo brisanje mize za D-ja (kakav je bilo zaradi kontrasta veliko bolj privlačno brisati kot vodo).
QuickEdit

You Might Also Like

Ni komentarjev

Objavite komentar

xxxx
aaaa Arhiv spletnega dnevnika

Follow @zogice.in.kravate