Našo svetlobno mizo smo tokrat uporabljali s kinetičnim peskom in barvnimi lopatkami ("color paddles"). P se je takoj pognal po skledice in jedilni pribor, kar si običajno vzame, ko ponudim kinetični pesek ali plastelin. Ustavila sem ga. Običajno ne posežem, ampak že zadnjih n-krat sem si želela, da bi vsaj poskusil s peskom delati zgolj z rokami (prej vse z žlicami, zajemalkami ...) in morda še čim novim (ampak prvenstveno z rokami). Pa je le poskusil, sta poskusila. Kaj sta delala, niti ne vem točno, so me zaposljevali R in gospodinjska opravila. Kakor sem ujela iz pogovora, sta bila mesarja, slaščičarja, peka, medveda, miške, zidarja ... vse. Na prošnjo sem jima prinesla (prozorno) plastično posodo in vsake toliko posnela kakšno fotografijo. Po eni uri igre, ko bi že zdavnaj morala v posteljo, ko se jima je večerja že drugič hladila in ko je R-ja že resno minevalo potrpljenje (s fanti sem bila sama doma), sem ju morala prekiniti. Res si nisem predstavljala, da ju bo tako pritegnilo. 

Zakaj bi se igrali s svetlobo? Ker pomirja, ker svetloba "od spodaj" ponuja drugo perspektivo, omogoča boljšo pozornost (dobesedno izklopite okolje, ha!), spodbuja prosto ("open-ended") igro, raziskovanje, že poznane igrače in materiale prikaže v novi luči (dobesedno in preneseno), ponuja novo senzorično (čutno) izkušnjo ... Vleče, zares ...

_____

Slamice na svetlobni mizi ...