Ko sem ugotovila, na koliko načinov si lahko pomagam s tem starim koritom za rože, sem kar poskakovala od navdušenja. Vsaj tri dni :) Taka korita so bila popularna kakšnih dvajset let nazaj. Plastika je kupljena, lesen okvir pa je, se še spomnim, po dooolgem prepričevanju moje mami, naredil moj oče. S P-jem sva ga najprej res dobro pomila, naslednji dan pa sem v koritu, ki mu bomo od tega trenutka dalje rekli senzorična miza, ponudila kinetični pesek. Ponudila sem samo pesek, saj sem fanta želela spodbuditi k igri z rokami, pa tudi, kot vidite spet/še vedno belimo in do nekaterih pripomočkov nisem mogla priti. Ni se izšlo ravno po mojih načrtih in P si je prinesel kar nekaj pribora in podobnega. Najprej je delal piškote, potem mesne kroglice, sladoled ... Prinesel si je tudi leseno desko, jo odložil na stol in začel pesek zlagati nanjo. Tukaj sem vskočila in ponudila večjo (oranžno) posodo. Kinetični pesek je lažje pospraviti kot razsuto mivko, je pa vseeno pesek - nočemo ga preveč raztresati po tleh. Kakorkoli, zamenjava mu je bila več kot po godu. Kar dolgo se je zamotil (vsaj 20 minut) preden je prišel D. Ta je šele užival! Nekaj časa sta delala skupaj. Korito je precej ozko a dolgo, zato si nista bila preveč v napoto. P je kmalu odšel ven, D pa je vztrajal še kakšne tričetrt ure. Zadnje dni je kar jokav, si ni podoben, in aktivnost ga je zelo umirila. Zakaj se nismo ob tem lepem vremenu raje igrali s pravim peskom v peskovniku? Ker nam je mivke v njem že skoraj zmanjkalo, tista, ki se je stresla okoli, pa je postala stranišče sosedovih mačk. Joj kako smrdi v njunem kotičku :P Pa še čim prej je bilo treba preveriti, ali je bilo moje navdušenje nad idejo upravičeno.

Senzorična miza je tako dobro prestala preizkušnjo. Za P-ja je žal malo prenizka, D-ju pa je pravšnja. In to je samo ena od možnosti "reciklaže" ... Se že veselim naslednjega preizkusa ;)