P je opazil škatlo, ki je čakala na prevoz do ekološkega otoka. Bila je nizka, ne taka, da bi splezal vanjo. Odločil se je, da bo naredil televizijo, ker je "še" nimamo (niti ni v načrtu, nikakor). Nek vmesni kos lepenke, dolg in ozek, je razrezal na manjše kose in kazal, kako jih bova prilepila. Tako lep dan je bil, P je želel narediti televizijio, jaz pa, da bi bili zunaj. Želji smo združili, še prej pa sem pograbila vse kar je omenil, da potrebujeva in tisto, kar sem sklepala iz njegovega opisa: lepilo (Mekol nalit v manjši lonček in lopatka za lepilo),  pleskarski lepilni trak, (pralne) flomastre, škarje in (moj) olfanož. Najprej sta malo risala po škatli, nato je P začel lepiti posamezne kose lepenke, kot je napovedal že prej, D pa se je odločil, da po škatli ozaljša še sebe. Ko je končal z lepljenjem, mi je P pokazal, kje želi imeti luknjo in izrezala sem jo v obliki nepravilne elipse, kakor mi je pokazal. Televizijo sem iz ene strani prilepila na ograjo, poklicala svaka (publika) in mu pripravila stol, tu pa se je veselje do javnega nastopanja iz zadnje pol ure dokončno izgubilo med "Ne bom-e" in "Nočem-e". Vsaj tehnični del je odlično izpeljal ;)