-->

Theme Layout

Boxed or Wide or Framed

Theme Translation

Display Featured Slider

No

Featured Slider Styles

Display Trending Posts

Display Instagram Footer

Dark or Light Style

Prepovedano kopiranje vseh vsebin in fotografij brez dovoljenja avtorice. Zagotavlja Blogger.

Preišči ta spletni dnevnik
Navigation Menu

All rights reserved žogice in kravate 2016

Nemir in pozornost

november 04, 2013
Alenka Rebula. Ker je treba prebrati. Vsake toliko. 


Otroci izražajo občutek prezrtosti na več načinov, na primer z zahtevnostjo in nemirom. Tale zapis je namenjen staršem, a ga lahko beremo tudi kot razmišljanje o tem, ali mi sami (sebi) namenjamo dovolj pozornosti ... in kaj s tem povzročamo.
Tu velja zlato pravilo, da bi morale mame takoj po porodu (in seveda tudi že prej ...) obvezno biti pozorne na svoje potrebe in prekinjati dan s trenutki zase, pa čeprav po deset minut, in postati iznajdljive v iskanju podpore in pomoči na vse možne načine. Na tečajih o nosečnosti žal ne povedo, da je to izredne, ključne važnosti za dober odnos z otrokom.Resnica pa je preprosta: nobena ženska (in moški) na tem svetu ne moreta biti sama kos majhnim otrokom (že eden je veliko breme), če se ne ukvarjata tudi s svojim ravnovesjem in sicer s prav enako zavzetostjo, kot bi jo rada kazala do otrok. Brez tega se namreč začne zelo nevaren proces: slepota za otrokove potrebe.Kar spomnimo se, kako je na nas kot otroke vplivalo, da so bili naši starši izčrpani, neuresničeni, nepozorni do svojih občutkov, nespoštljivi do sebe. Kaj smo imeli od tega in kako smo se počutili?Pozornost pomeni, da se predam občutenju drugega v celoti ... za nekaj minut. Toliko, da začutim, da zares poslušam, gledam, SEM. Včasih dojamem, za kaj gre, včasih pa ne. A to ni bistveno. Otrok ne rabi, da vse in natančno in vedno razumem, predvsem mu je pomembno, da poskušam čutiti, da me čuti, da doživlja polno prisotnost.Vsi smo že videli sitnega otroka, ki »ne ve, kaj hoče«. No, to ni povsem res. Hoče pozornost, le da ne zna tega povedati. Mi pa je prepogosto ne znamo dati, ker dajemo kaj drugega.Zato je pozornost, polna notranjega miru matere ali očeta tista, ki otroka pomiri. Naša mirna notranja moč pa prihaja iz tega, da odrasli odgovorno poskrbimo za svoj počitek, za trenutke, ki nam prinesejo olajšanje in ki jih doživimo kot pozornost do sebe, in da žrtvujemo vse ostalo za to dobrino.Včasih se jezimo na otroka: »Daj mir!« To povelje nima smisla, ker mir lahko damo iz miru.Mlade mame naj bi varovale svojo pozornost, ker je njihova največja zaveznica. Idealna mama, pridna mama, vzgledna mama ... to niso cilji, ki nas osrečijo in povežejo z otrokom. Pogost zelo pozorna mama (do sebe in otroka) pa je lahko naš dosegljivi vsakdanji cilj.Kar gledamo, se spreminja pod našim pogledom. To nam je odkrila že kvantna fizika ... Vse,. kar želimo, da zaživi, je treba gledati, čutiti, doživljati.Pozornost je važna za vsak dan sproti, a tudi za vse naše prihodnje načrte ... je čisti veter, ki prežene meglo, nevihtne oblake in težki zrak, ki nam lega na dušo, ko smo izčrpani.Pozornost zajema iz oceana miru, ki leži v nas, zato nas vrača v mir. Lahko jo podarimo sebi, svojim otrokom, svetu. Tudi naš osebni nemir izvira iz tega, da ne čutimo na sebi pozornega pogleda koga, ki bi mu bili nadvse pomembni in bi ga zanimalo vse, kar čutimo, Ne zato, da s tem kaj stori, ampak zato, da je ob nas. To je največji čudež, ki vedno deluje.
QuickEdit

You Might Also Like

3/related/ Mama

Ni komentarjev

Objavite komentar

xxxx
aaaa Arhiv spletnega dnevnika

Follow @zogice.in.kravate