Slikanje z nihalom se je zdela popolna 'STEAM' dejavnost. Packanje z barvami in nekaj znanosti, dobitna kombinacija pri mojih fantih. Na tla sem pogrnila staro rjuho, preko katere sem položila plastificiran prt in ogromen kos papirja (pred časom mi je svak prinesel okoli 1 m široko rolo papirja za prekrivanje miz v gostinstvu). Na nastavek za projektor, ki ga sicer uporabljamo za viseči stol in različne gugalnice (nekdo se je nastavka za projektor zelooo resno lotil), sem obesila plastenko Jar-a z odrezanim dnom, v rob katere sem zvrtala dve luknji skozi kateri sem napeljala vrv. V plastenko sem vlila razredčene tempera barve. Gostota barve ni hotela biti prava. Ali ni teklo, ali pa je teklo preveč. Žal nimam fotografij prvega dela, je bilo precej adrenalinsko. Vzeli smo še plastenko kečapa in odprtino zmanjšali s power tape-om, katerega smo prelepili na pokrovček in le malo naluknjali. Namesto temper smo uporabili barve za živila. Pikice barve so bile sicer bolj povezane kot prvič, je pa bila sled oziroma smer nihanja manj očarljiva kot smo pričakovali. Očitno se moram o nihanju še malo poučiti :) Pa seveda lahko bi še eksperimentirali, ne samo z gostoto barve in velikostjo odprtine, ampak tudi z višino oziroma oddaljenostjo nihala od papirja, smerjo nihanja (kako poženeš nihalo) ...

Je bila dejavnost zato zgrešena? Ne. Otrokom je bilo vseeno zelo zanimivo. Ko so se barve na papirju posušile, so jih pošpricali s pršilkami za vodo in opazovali prelivanje in mešanje barv. Morda najdragocenejše od vsega pa je bilo spoznavanje in pogovor o celotni situaciji - da kaj včasih ne uspe, kot smo si zamislili, in da se imamo lahko ob tem vseeno lepo, se naučimo česa novega ...