Komaj smo čakali, da gremo, potem pa smo še v zadnjih trenutkih merili telesno temperaturo, ugibali, kaj bo prinesel kašelj, a na koncu vseeno šli. Naša družina in še tri druge, vsaka z enim napol bolnim članom. Priznati moram, da sem se poti in odmika veselila samo do začetka pakiranja in od trenutka za tem, ko je bilo vse po torbah. Pakiranje za več kot en dan je ob treh otrokih poseben izziv. Mlajša dva imata precejšnjo porabo oblačil, v načrtu je bila tako igra na snegu kot kopanje v bazenu (kar smo zaradi prehlada preskočili), spanje v spalnih vrečah, naš avto pa sicer ni majhen, a za take podvige postaja občutno pretesen ...
Pri nas veselemu decembru sledi še bolj vesel januar. Sredi meseca namreč svoj rojstni dan praznuje P, D pa dober teden za njim. Zabavo naredimo kar eno, no ja, zabav je več ker vseh nam dragih ljudi res nimamo naenkrat kam postaviti, so pa skupne :) Razmišljala sem, da bi se držala kakšne rdeče niti, teme. Za v vrtec je P odnesel na debelejši papir natisnjene maske in značke Tačke na patrulji, ki so jih otroci potem pobarvali in izrezali (in jih, vsaj ob odhodu domov, te sem videla, nosili). Nekaj Tačkastega smo ohranili, sicer pa sem se odločila, da gostom-otrokom ponudim nekaj žogic in kravat, nekaj našega, malo posebnega ...
Platične kozarčke radi uporabljamo na svetlobni mizi, odlično pa se obnesejo tudi brez nje - kot gradniki, "kocke", ob sončnem dnevu pa lahko še opazujemo barve, ki prosevajo skozi ...
P veliko sprašuje po tem, kdaj, čez koliko časa se bo nekaj zgodilo ter ga zanima koliko je ura. Otroci se okoli šestega leta začnejo orientirati v času. Prej koncepta časa ne morejo razumeti, zato sta red in rutina tako zelo pomembna (in ja, P definitivno prehaja v novo, "6-9 obdobje" ). Za lažje spoznavanje časa, sem mu naredila posebno uro ...
Danes bom boljša mama, najprej bom poslušala, šele nato govorila. Po potrebi ugriznila v svoj jezik ali v čokolado, skrivaj v shrambi. Danes bom boljša mama, najprej bom sledila in šele, ko bo predaleč za otroška obzorja, vodila, a zemljevide bomo izbrali skupaj. Danes bom boljša mama, packe so gotovo spet v modi, prav tako gube na oblačilih in tiste od smeha. Dihala bom in se ne jezila, se smejala in vas še bolj ljubila. ... in vsako jutro, kljub težavam in neuspehom, željo ponovila, se še bolj trudila. Preberite še: Ko bodo zrasli ...
Srečno, zdravo in zadovoljno v letu 2017! :) Mi smo imeli krasen prehod iz starega v novo leto, čeprav sprva D-jevo zdravstveno stanje tega ni obetalo. Upam, da vi tudi :) Leto 2016 je bilo za nas zelo pisano. Pol sem ga preživela na porodniški, drugo pol sem oddelala v službi, poletje pa je bilo bolj kot ne družinsko. Se mi bo še kolcalo po takih. V vrtec smo vključili še najmlajšega, navdušen je, že od prvih dni, P je spet (!) menjal vzgojiteljice in skupino (bila sem celo na tem, da ga premestim v drugo enoto, pa smo po družinskem posvetu sklenili, da pustimo stvari take, kot so). Manjših prelomnic je bilo kar nekaj, življenje s tremi otroki je pač dinamično. Blog sem ohranjala pri njegovem bistvu kolikor je šlo in le-ta je ohranjal mene - včasih pri pameti, pogosto pa budno pozno v noč. Katere lanske objave pa ste najraje prebirali vi? Me veseli, da niste spregledali nekaj tudi meni zelo ljubih:
Plezaje na drevo, skok na travo, malo s kolesom, pa v lužo, v pesek, za žogo, v blato, tek čez drn in strn ... vse znova in znova, vmes pa se naše dvorišče napolni s takimi in drugačnimi 'zakladi' in instalacijami, glave z izkušnjami, telesa s kisikom (in nekaj minus energije). Tako nekako bi lahko povzela popoldneve mojih starejših dveh sinov, mlajši pa seveda vse opazuje in v svojem tempu, po svojih zmožnostih, vztrajno posnema. Resnično in vedno bolj cenim prosto, svobodno, neomejeno igro. Verjamem, da otroci sami vedo, kaj potrebujejo za razvijanje svojih potencialov, da si znajo poiskati prave izzive (seveda se kdaj tudi zmotijo, a tudi to je del igre in učenja), da so rojeni raziskovalci in da naši "PAZIIII!!" ne pripomorejo ne k njihovi varnosti in še manj k njihovemu razvoju.
