Theme Layout

Boxed or Wide or Framed

Theme Translation

Display Featured Slider

No

Featured Slider Styles

Display Trending Posts

Display Instagram Footer

Dark or Light Style

Prepovedano kopiranje vseh vsebin in fotografij brez dovoljenja avtorice. Zagotavlja Blogger.

Preišči ta spletni dnevnik

Od 'DOJILA BI' do 'DOJILA SEM'


Prijateljica je pred nekaj meseci rodila drugega otroka. Bolj se je njena nosečnost bližala koncu, več člankom, knjigam, stranem in predavanjem je sledila na Facebooku (in mi ostali z njo). Sprva me je, priznam, malo presenetila, potem pa sem se spomnila na njene boje s prvim otrokom in svoje strahove iz prve nosečnosti.


Pisala sem že, da se na prvi porod nisem posebej pripravljala, saj niti nisem vedela, kako bi se lotila priprave, kaj je sploh realno (pred sedmimi leti je bila situacija v porodnišnicah vseeno nekoliko drugačna kot danes), kaj mi ustreza ... Verjela sem, da sam porod ni tako zelo pomemben, da nimam vpliva na potek, da 'ga bodo že spravili iz mene' in to je 'samo en dogodek, en dan - kaj pa je en dan proti celemu letu' in se bolj kot na porod, pripravljala na dojenje. Res sem imela veliko željo dojiti. Prebrala sem vse možne zapise svetovalk za dojenje La Leche League Slovenija. Ko rečem vse, mislim vse članke, odgovore na njihovi strani, vse članke po različnih spletnih verzijah revij, premnoge odgovore na vprašanja po forumih ... Toliko sem se naučila! In praksa? Rodila sem fantiča z zelo močnim sesalnim refleksom in dojenje je steklo brez težav. Brez razpokanih bradavic. Brez mastitisov. Brez pomanjkanja mleka. Imela sem srečo, vem. A ta sreča je s seboj prinesla tudi celodnevna visenja na dojki, tako pogosto in dolgo se je dojil, da nisem vedela, ali zaključuje en obrok ali začenja z naslednjim in zavračanje goste hrane kasneje. Pa so me zapisi tudi ob teh težavah (in moji neizkušenosti) pomirili. Zelo močna 'sesalca', a manj odvisna, sta bila tudi mlajša dva. Pol leta bo, kar sem zadnjič podojila otroka, pred tem pa sem v slabih šestih letih in pol dojila štiri leta in tri mesece, od tega polno dve leti in deset mesecev.

Želja se mi je res uresničila, se pa ne uresniči vsem. Spremljala sem prijateljici, ki sta se borili za vsako kapljo mleka. Prvi od začetka ni gladko steklo, a je s kar nekaj truda prišla na polno dojenje brez črpanja - dokler ni zaradi stresa ob vlomu v hišo ostala skoraj brez mleka. In tudi to sta s hčerko premagali. Druga prijateljica, omenila sem jo že v uvodu, je s črpanjem kompenzirala hčerkino lenobo pri dojenju, z adaptiranim mlekom pa njene potrebe po hrani. Ne spomnim se, kako dolgo je vztrajala pri dojenju, a vem, da sem se resno praševala, če bi tudi sama vztrajala tako dolgo. V mojih očeh sta (bili) junakinji - z vsemi črpalkami, preračunavanjem mililitrov, nočnim segrevanjem in pripravljanjem stekleničk, jokom, razpokanimi bradavicami, mastitisi, komentarji v smislu 'daj ji že flašo' ...

Kako so se zaključile moje tri zgodbe? Prva pri trinajstih mesecih, ko enostavno nisem več zmogla (navihan malček in želja po drugem otroku), druga pri osemnajstih, malo preden je šel mož sam z otrokoma na morje (jaz pa sem bila v službi), tretja pri dvaindvajsetih tako zelo postopoma, da so si zadnja dojenja sledila v razmaku nekaj dni (in prsi sploh niso nabrekle, mleko je postopno nehalo nastajati).

Hvaležna sem za tri res lepe izkušnje dojenja. Hvaležna sem, da mi je bilo marsikaj prihranjeno, a zato nič manj ne občudujem tistih mam, ki jim ni bilo. Hvaležna sem za vse informacije in posredne vzpodbude svetovalkam, s katerimi pravzaprav nikoli nisem prišla v osebni stik. Dobro delo opravljate! Čestitam vam ob slovenskem tednu dojenja! Čestitam tudi mamam, ki dojijo, ki so dojile, borkam za vsako kapljo materinega mleka - če je le-ta pritekla, ali ne.


***





QuickEdit

You Might Also Like

Ni komentarjev

Objavite komentar

xxxx
aaaa Arhiv spletnega dnevnika

Follow @zogice.in.kravate