"Mamaaa, kako se temu reče po angleško? ... Kako pa v kakšnem drugem jeziku?"
Od kar pomnim, P rad posluša zven besed v tujih jezikih. Še posebej od takrat, ko je ugotovil, da Dog, ime našega že dolgo preminulega psa, pomeni pes. In ne vem kje ga je še zelo majhnega očarala beseda horse - v nedogled jo je ponavljal in razlagal, da je to konj. In še posebej od takrat, ko obiskuje montessori urice z eno angleško govorečo pedagoginjo. D-jeva zgodba je podobna (a krajša :) ) Veliko sprašujeta, preverjata, oponašata in se dereta "no", to je njuna prva tuja beseda, ki sta jo prinesla iz montessori uric (enaka njuni prvi slovenski :P ). Pogosto jima je treba kaj povedati v angleščini. Pogovarjamo se tudi o drugih tujih jezikih ali pa jim razložim različne slovenske oziroma poslovenjene izraze s kakšno besedo iz latinščine, italijanščine in nemščine (v mojem narečju je precej germanizmov, ki so mi, za razliko od nemščine same, prav ljubki).
Večjezična knjiga Mini Poliglotini Pravljica o Luni - Kako je mali poni postal velik, napisala jo je dr. Mojca Stubelj Ars in ilustrirala Naja Simčič, je k nam prišla pravi čas in na dobro pripravljena, preorana tla. Prebrali smo jo takoj, ko smo jo vzeli iz nabiralnika. Fanta sta bila očarana že, ko sem jo odvila, ponijev in konj je v naši vasi namreč več kot psov ali mačk in so jima blizu, nista zdržala niti toliko, da bi na hitro preletela navodila za branje in uporabo.
Prvič smo jo brali v slovenščini. Že pred koncem me je presunilo pomembno in preprosto podano sporočilo pravljice - in vprašanja ali se dovolj pogovarjamo (in beremo) o sprejemanju samega sebe. Nadaljevali smo s trojezičnim slikovnim slovarju, ki sledi pravljici. Z zanimanjem sta poslušala in se občasno smejala novim, včasih za njuna ušesa nenavadnim besedam. Zvečer istega dne jima je mož prebral pravljico v nemščini. Kljub začetnemu uporu sta se hitro umirila in samo poslušala, brez komentarjev in vprašanj (kar ni običajno). Knjigo smo v dneh, ki so sledili, zelo radi brali v slovenščini in začeli tudi v angleščini.
Se pa s piko na koncu pravljice knjiga ne konča. Poleg s smislom urejenega slikovnega trojezičnega slovarja, ki sem ga že omenila, v knjigi najdemo še precej didaktičnega gradiva: opis omenjenih pasem, D je še cel vikend ponavljal "arabski konj", različne naloge, dragocena vprašanja (komaj čakam, da se uspemo malenkost bolj poglobiti), vzpodbude za nadaljne delo, kroj za izdelavo lutke Lune, koristne napotke za odrasle in celo družabno igro.
Pa je res treba že tako majhne otroke učiti tujih jezikov? Ne, treba ni, marsičesa ni treba, vemo pa, da se otroci učijo drugače kot odrasli, da dobesedno srkajo vse iz okolja. Bilo bi škoda zamuditi to pomembno obdobje in čisto vsako izkušnjo, ki jo lahko dobijo.
Preizkusili smo tudi aplikacijo za pametne naprave. Če me sicer aplikacije in vse, kar spodbuja uporabo zaslonov odbijajo, mi je ta všeč. Je izjemno preprosta - pravljica posneta v sedmih (!) jezikih. Tako jo lahko otrok posluša v jezikih, ki jim sami (morda) ne znamo ali pa jo slišijo s kakšno napako manj, kot če bi jim samo mi brali. Vsekakor simpatična dopolnitev knjige.
Knjigo se dobi v štirih verzijah, kombinacijah jezikov: slovenski-italijanski-angleški, slovenski-nemški- angleški, italijanski-nemški-angleški in francoski-nemški-angleški. Je prijazna bralcem z disleksijo. Ker sama nič ne vem o tem, informacija pa se mi je zdela zanimiva, sem jo pokazala prijateljici, profesorici angleščine, ki zadnje čase veliko dela z dislektiki. Pravi, da zelo dobro sledi vsem priporočilom (ilustracije, pisava ... ). Primerna je za otroke med drugim in desetim letom starosti (nedvomno pa je uporabna tudi pri odraslih, ki šele začenjajo z učenjem tujih jezikov; torej za vso družino). Je slovenska inovacija za zgodnje učenje tujih jezikov in produkt start-up podjetja Mini poliglotini, ki je za knjigo prejelo Zlato priznanje Gospodarske zbornice Slovenije. Knjiga podpira projekt 300 otrok na konja (tole sem morala dopisati, se mi zdi, da sem na vsaki strani našla kakšno presenečenje :) ).
Moram reči, da od kar je knjiga pri nas, veliko razmišljam o Lunini zadnji misli, ki si jo bom drznila kar prepisati: "Ni pomembno, kako velik si, ampak kako velike stvari počneš v življenju." Luna se je dotaknila nas vseh.
_____
Objava je nastala v sodelovanju z Mini poliglotini.
Od kar pomnim, P rad posluša zven besed v tujih jezikih. Še posebej od takrat, ko je ugotovil, da Dog, ime našega že dolgo preminulega psa, pomeni pes. In ne vem kje ga je še zelo majhnega očarala beseda horse - v nedogled jo je ponavljal in razlagal, da je to konj. In še posebej od takrat, ko obiskuje montessori urice z eno angleško govorečo pedagoginjo. D-jeva zgodba je podobna (a krajša :) ) Veliko sprašujeta, preverjata, oponašata in se dereta "no", to je njuna prva tuja beseda, ki sta jo prinesla iz montessori uric (enaka njuni prvi slovenski :P ). Pogosto jima je treba kaj povedati v angleščini. Pogovarjamo se tudi o drugih tujih jezikih ali pa jim razložim različne slovenske oziroma poslovenjene izraze s kakšno besedo iz latinščine, italijanščine in nemščine (v mojem narečju je precej germanizmov, ki so mi, za razliko od nemščine same, prav ljubki).
Večjezična knjiga Mini Poliglotini Pravljica o Luni - Kako je mali poni postal velik, napisala jo je dr. Mojca Stubelj Ars in ilustrirala Naja Simčič, je k nam prišla pravi čas in na dobro pripravljena, preorana tla. Prebrali smo jo takoj, ko smo jo vzeli iz nabiralnika. Fanta sta bila očarana že, ko sem jo odvila, ponijev in konj je v naši vasi namreč več kot psov ali mačk in so jima blizu, nista zdržala niti toliko, da bi na hitro preletela navodila za branje in uporabo.
Prvič smo jo brali v slovenščini. Že pred koncem me je presunilo pomembno in preprosto podano sporočilo pravljice - in vprašanja ali se dovolj pogovarjamo (in beremo) o sprejemanju samega sebe. Nadaljevali smo s trojezičnim slikovnim slovarju, ki sledi pravljici. Z zanimanjem sta poslušala in se občasno smejala novim, včasih za njuna ušesa nenavadnim besedam. Zvečer istega dne jima je mož prebral pravljico v nemščini. Kljub začetnemu uporu sta se hitro umirila in samo poslušala, brez komentarjev in vprašanj (kar ni običajno). Knjigo smo v dneh, ki so sledili, zelo radi brali v slovenščini in začeli tudi v angleščini.
Se pa s piko na koncu pravljice knjiga ne konča. Poleg s smislom urejenega slikovnega trojezičnega slovarja, ki sem ga že omenila, v knjigi najdemo še precej didaktičnega gradiva: opis omenjenih pasem, D je še cel vikend ponavljal "arabski konj", različne naloge, dragocena vprašanja (komaj čakam, da se uspemo malenkost bolj poglobiti), vzpodbude za nadaljne delo, kroj za izdelavo lutke Lune, koristne napotke za odrasle in celo družabno igro.
Pa je res treba že tako majhne otroke učiti tujih jezikov? Ne, treba ni, marsičesa ni treba, vemo pa, da se otroci učijo drugače kot odrasli, da dobesedno srkajo vse iz okolja. Bilo bi škoda zamuditi to pomembno obdobje in čisto vsako izkušnjo, ki jo lahko dobijo.
Preizkusili smo tudi aplikacijo za pametne naprave. Če me sicer aplikacije in vse, kar spodbuja uporabo zaslonov odbijajo, mi je ta všeč. Je izjemno preprosta - pravljica posneta v sedmih (!) jezikih. Tako jo lahko otrok posluša v jezikih, ki jim sami (morda) ne znamo ali pa jo slišijo s kakšno napako manj, kot če bi jim samo mi brali. Vsekakor simpatična dopolnitev knjige.
Knjigo se dobi v štirih verzijah, kombinacijah jezikov: slovenski-italijanski-angleški, slovenski-nemški- angleški, italijanski-nemški-angleški in francoski-nemški-angleški. Je prijazna bralcem z disleksijo. Ker sama nič ne vem o tem, informacija pa se mi je zdela zanimiva, sem jo pokazala prijateljici, profesorici angleščine, ki zadnje čase veliko dela z dislektiki. Pravi, da zelo dobro sledi vsem priporočilom (ilustracije, pisava ... ). Primerna je za otroke med drugim in desetim letom starosti (nedvomno pa je uporabna tudi pri odraslih, ki šele začenjajo z učenjem tujih jezikov; torej za vso družino). Je slovenska inovacija za zgodnje učenje tujih jezikov in produkt start-up podjetja Mini poliglotini, ki je za knjigo prejelo Zlato priznanje Gospodarske zbornice Slovenije. Knjiga podpira projekt 300 otrok na konja (tole sem morala dopisati, se mi zdi, da sem na vsaki strani našla kakšno presenečenje :) ).
Moram reči, da od kar je knjiga pri nas, veliko razmišljam o Lunini zadnji misli, ki si jo bom drznila kar prepisati: "Ni pomembno, kako velik si, ampak kako velike stvari počneš v življenju." Luna se je dotaknila nas vseh.
_____
Objava je nastala v sodelovanju z Mini poliglotini.
Ni komentarjev
Objavite komentar