Tole, samo tole: Ja, spet berem Modrost rojevanja avtorice Ine May Gaskin. Opogumljajoča knjiga, ki pomaga porodnici, kolikor je pač mogoče, vzeti stvari v svoje roke. Kako mi je pomagala pri prejšnjem porodu, lahko preberete v moji porodni zgodbi . Drugih knjig nisem brala, na splošno, priznam, zelo malo berem. Zakaj to knjigo berem že drugič? Ker avtorica v njej predstavi, kako poteka naravni porod, kaj je "normalno" da se zgodi, da občutimo (ogromno "aha" trenutkov torej), kako si lahko same pomagamo, v prvi polovici knjige pa nas tako lepo poboža s pozitivnimi porodnimi zgodbami. Ja, tudi tak je lahko porod, lep :)
Pa je le pripravljena. Saj bi napisala, da se tako (poenostavljeno) spakira za v tretje, ampak tudi v drugo ni bilo nič drugače. Moja torb(ic)a: Vzamem torbo, ki se dobro zapira in je (skoraj) ne uporabljam več. Običajno jo imam kar v prtljažniku svojega avtomobila. In kaj se skriva v njej? Brisača - Vedno jo vzamem s seboj, a do sedaj je še nisem potrebovala. Dvakrat sem rodila januarja. To je čas, ko imajo dijaki srednje zdravstvene šole prakso in so mi vedno dali še kakšno več, če sem jih prosila (za osebje pa še ne vem, kako je strogo ;) ) Mrežaste hlačke - Nekaj jih vedno vzamem s seboj, sicer pa je z njimi tako kot z brisačo. Malica - Za tik pred porodom, v kolikor ne bi pred tem uspela priti do dostojnega obroka, lačna ne grem n i k o l i v e č, ali če zamudim obrok takoj po porodu. Donat - Da ne bom rabila lagati, da sem že opravila. Ta bi lahko bil v vreči (za moža; glej nižje), ampak ko sem rodila D-ja, so bili obiski prepovedani in mi je prav prišlo,
Zadnje tedne vlada v mojem sistemu pranja perila pravi kaos. Manj pleničk a več hlač, spodnjih hlačk, nogavičk, copatkov, majčk. Čistih oblačil tako hitro zmanjka ... Razlog:
... ali katerim "Pinterest" projektom se bom odpovedala. Počasi se bliža konec posebnega "potovanja" . 34. teden teče. Še dobra dva in pol, pa si začnem s TENS-om lajšati bolečine v medeničnih sklepih. Zelo verjetno (samo zato tako pišem, da mi ne bo kdo kdaj očital zarečenega kruha :P ) je to moja zadnja nosečnost. Trebuh je trenutno že večji kot je bil tik preden sem rodila D-ja in precej večji kot preden sem rodila P-ja. Zaenkrat sta mm. rectus abdominis še moji dobri zaveznici, saj tičita skupaj kljub močnim obratom in pritiskom, ki jih nanju izvaja dete. Sile so namreč tako močne, da imam občutek, da namerava priti ven kar sredi trebuha. To mi je novo. Skoraj dnevno in že kar bolestno preverjam diastazo (ki pri meni zaenkrat ni samo sprejemljiva ampak celo minimalna. Pa vseeno. Posnetek v članku si pa le poglejte.). Smešno je, in drugače ... Vzamem si čas in božam, trepljam trebuh, se pogovarjam z otrokom ... Nič manj kot prvič ali drugič. Najbrž se res
