Presipanje oziroma prelivanje je najbrž ena od bolj splošno znanih Montessori dejavnosti za majhne otroke. Kdor se je že srečal z Montessori okoljem najbrž ve, da so pripomočki za dejavnosti res skrbno izbrani. V praksi žal to pomeni tudi, da jih je precej težko dobiti. Mislim, da mi je končno le uspelo sestaviti "pravi komplet" za presipanje in prelivanje. Iskala sem lesen pladenj z ročaji in robovi, da vsebina ne beži na mizo ali na tla, ti pa ne smejo biti previsoki, saj tako ovirajo otroka (roke mora držati visoko, kar je naporno). Pladenj seveda ne sme biti prevelik in tudi ne premajhen, saj mora imeti otrok dovolj manevrirnega prostora. Težje je bilo najti prave vrčke. V Montessori okolju se uporabljajo "pravi materiali" - tudi steklo. Zakaj? Tako se otrok nauči paziti, saj ve, da se bo npr. steklen kozarec prej ali slej razbil, s plastičnim pa si lahko privošči takšnih in drugačnih akrobacij. In že zelo majhni otroci to vejo, verjemite mi. Ni težko najti
P-ja kar težko spravim ven, od skoraj vedno, si moram kar kaj izmisliti. Trenutno v gozdu gradimo "hišo". Po povabilu je prvič tekel v bližnji gozd in celo priganjal brata. Skupaj smo iskali palice in jih postavljali ob daljšo vejo, ki smo jo položili na spodnji veji dveh dreves. Odkrila sta štor, ki je postal traktor in plezanju je sledil prepir o tem, kje bo kateri stal. Počasi smo se odpravili domov in še malo risali s kredami. To večkrat počnemo, a žal s seboj ne nosim fotoaparata. Ko so tla res suha, krede razmažemo z debelejšim čopičem. Tako z lahkoto pobarvamo "cele kamne". Najbolj lušno, dokler se ne skregata, pa je seveda na njuni ladji. Ni še končana, jo pokažem, ko bo ;)
Lani smo na rojstnodnevna vabila štempljali , letos pa je projekt samoiniciativno prevzel mož. Me je čisto navdušil s svojimi idejami :) Narezal in zgibal jima je papir in ju prosil, da vsak na svojo stran nariše (svojo) torto (očitno bom pekla dve; aja, praznovanje bo eno, saj praznujeta v razmaku desetih dni). P-jeve so vse imele po štiri svečke, D-ja smo malo težje prepričali, da je porisal vsa vabila. Uporabljala sta pisala, ki sta jih dobila pred kratkim in spominjajo na voščenke, a so veliko mehkejša in pralna (lahko se potem zamaže s čopičem in vodo). Tortice sem utrdila z lakom za lase. Potem je prišla na vrsti vsebina vabila. Mož je P-ju na kos papirja napisal njuni imeni, pod vsako ime število let, pod števili pa "praznovanje". Paus papir smo s sponkami pritrdili na "šablono" in P je s flomastrom prerisoval črko črto za črto. Nekaj črk je prepoznal. Vsako od vabil je bilo bolj čitljivo. Napisano sem z datumom in uro opremila kar jaz (je bil že to kar vel
Šli smo iz vrtca in P ustreli, da bi rad reševal živali iz ledu. Zamrzovanja sem se lotila naslednji dan (kar je trenutno moj rekord), a sva oba za nekaj tednov pozabila nanje ... Tokrat so bile afriške živali, prvič pa je reševal dinozavre ...
Že cel dan podoživljam dogodke iz pred točno štirih let. Tak čas so mi najbrž v porodnišnici previjali P-ja in ga pripravili na nočni počitek. Prvo noč je bil utrujen in jo je lepo prespal, jaz pa sem se končno lahko spet ulegla na trebuh. Ah, kako hitro se vrti ... Letos se mi ni niti približno sanjalo, kaj bi mu podarila za rojstni dan, zato sem ga kar vprašala. Za zimske škornje sva ugotovila, da jih ima, dežne in copate sva kupila, za skiro ni ravno primerna sezona, kruh pa ... kruh pa sem naredila. Bila sem prepozna za (tako specialne) nakupe, zato so morale zadoščati domače zaloge. Našla sem en kos filca vanilijeve barve in nekaj več v kožni barvi (ki sem jo najprej naročila za pico , pa se mi potem ni zdela primerna). Iz papirja sem izrezala šablono za sredico, za skorjo pa sem si pomagala z izrezano sredico, rezala sem dober cm vstran od nje. Zašila sem dva kosa skorje skupaj, povsem, nato pa v eno od plasti zarezala luknjo, skozi katero sem filc obrnila. Na vsako stra
