Začela sem pisat porodno zgodbo, pa sem si premislila. Brez kakšnega posebnega razloga. Bil je vredu porod, ne tako lep kot drugi , a to sem pričakovala, saj se že prej nisem in nisem mogla tako umiriti in pripraviti . Malo sem bila tudi sita nerednih popadkov, ki so se začeli tri tedne pred porodom in se s prekinitvami pojavljali do ... V bistvu sem bila brez popadkov samo zadnje štiri noči, podnevi (zadnji štirje dnevi) pa sem počivala, gledala na uro in samo sebe spravljala ob živce. Vesela sem bila, ko so se, kljub povsem mirni noči, v četrtek dopoldne začeli zares. Po parih urah zadnjih priprav, poti in čakanja, sem bila odprta osem (8) centimetrov. Tako sem se gladko in brez debate izognila klistirju (ki pa se mi vseeno zdi bolj prijeten od ležanja v porodni sobi) . Zgodba bi se lahko zaključila v pol ure, če bi dovolila predreti ovoje. Seveda jih nisem, saj me res ni hudo bolelo in sem si rekla:"Pa poskusimo". Sprejela me je ekipa prijaznih in dobro razpoloženih babi
Skoraj leto bo, kar sem pereščkaste črno-rdeče-bele mobile naredila dvema prijateljicama. Nameravala sem jih narediti tudi za R-ja, a se nam je posušila vrba, do druge primerno upogljive vejice pa še nismo privozičkali. Morala sem se znajti drugače. Nekaj pereščk sem z vročim lepilom pritrdila na tanek laks (mora biti lahek, saj so lahki tudi pereščki), druge konce laksa pa sem privezala kar direktno na stojalo za mobile. Pereščki so od R-jevih oči oddaljeni približno 30 cm. Ob divjanju starejših dveh se vedno vsaj malo (no, "malo") zibljejo. R trenutno nima najboljših dni, tako da zaenkrat težko rečem, koliko jih opazi (saj bi še malo počakala z objavo, a sem nujno potrebovala pobeg, če tudi samo do žogic in kravat ) . Bo tudi to minilo. Ko pridem do obroča ali vejice, iz katere bi ga lahko nardila, bom pereščke samo odvezala iz stojala in jih premaknila na obroč. Več o črno-(rdeče-)beli in R-jevem kotičku pa na povezavi .
Z drobnim, nestrukturiranim materialom ("loose parts") smo se že igrali (na povezavi je še nekaj zelo zanimivih povezav na temo drobnega materiala in Reggio Emilia pristopa) , a se takrat nekako ni prijelo. Te dni pa P kot za stavo sestavlja robote, vozila in mnogo drugih stvari. Sem že mislila, da je bil nakup pripomočka za vzorčenje geometrijskih likov napaka, a te dni oba res veliko delata z njim (s predlogami, P samostojno sestavlja brez predlog in v sklopu domišljijske igre) . Prav tako sestavljata nove kompozicije s koščki sestavljanke moji prvi geometrijski liki (ampak s to sta oba vedno zelo rada delala). Čez nekaj mesecev, hitro se obrne, bomo morali ponovno začeti umikati majhne predmete, zato nisem oklevala in se, vsaj poskusno, lotila projekta s katerim odlašam že dolgo, predolgo. Zrcalna škatla ("mirror box") je bila na mojem seznamu že lep čas. Ne spomnim se več, kdaj sem v Ikei kupila ogledala zanjo. Iskala sem še kakšno bolj čvrsto osnovo, na ka
R je star že(!) dva tedna. Vedno več je buden in čas je bil, da smo mu pripravili čisto njegov kotiček. Najprej sem samo pogrnila večjo preprogo (Sariko, 140x170 cm) in nanjo položila blazino . Tako pripravljen prostor sem pustila dva dni, da sta se P in D navadila nanj in jima je sčasoma postal nezanimiv. Tukaj bo R kmalu spal tudi ponoči (torej bo imel svojo "nizko posteljo" ). Trenutno ga dam kar v košaro vozička, ki si jo postavim v bližino postelje. Svojo posteljico ima v spalnici, kjer spita njegova starejša brata, in je na drugem koncu stanovanja. Ne upam si ga pustiti tam, saj imam slab občutek. Ne bi bilo namreč prvič, da bi prespala jok iz elektronske varuške, R pa je še tako majhen ... Tudi stojalo za mobile, ki zaenkrat zgolj podpira knjigo, je bilo z istim namenom postavljeno še preden smo na blazino položili R-ja. Na blazino sem položila topponcino . Topponcino ali podlago za dojenčka uporabljamo od rojstva do drugega meseca. Omogoča nam lažji način prestavlja
Prvič se je korito za rože prelevilo v senzorično mizo , tokrat pa sem ga, s kar nekaj dodatne opreme, spremenila v kotiček oziroma korito za pomivanje posode. Po zajtrku smo si prihranili nekaj ne preveč umazane posode, a sva jo, oziroma jo je P sam, pomila šele po popoldanskem počitku, saj se nama prej ni izšlo. V korito sem postavila tri posode. Sprva sem nameravala uporabiti le dve, a nisem našla povsem ujemajočih. Nato sem razmišljala o polički med tema dvema posodama, pa se je spet zataknilo pri realizaciji. Na koncu sem potem malo kombinirala še z eno Ikeino posodo, pa je izpadlo (niti slučajno lepo a) zelo funkcionalno. Tako luknja ni globoka, posoda pa služi tudi kot polička za odlaganje detergenta za pomivanje posode, krtačke in gobice (dodana naknadno, ni na fotografijah). Preko roba sem obesila vrč in kljukico za brisačko-rokavičko. Na tla sem pripravila kovinsko vedro za odnašanje vode in brisačo za morebitne nesreče. Na drugi strani sem pripravila omarico s poličkama oble
Zadnje dni smo pri nas zelo, hm, zasedeni in utrujeni. D vstaja okoli pol sedme ure, P običajno malenkost kasneje, če ga le ne zbudi mlajši brat. Jutra niso moja, nikakor. Sploh ni pomembno, koliko spim, ampak če moram zgodaj iz postelje ... Ne želite imeti opravka z mano :) Na srečo se fanta tega zavedata in običajno poiščeta bolj zgodnje prebivalce hiše, ampak vedno ne gre tako. S tem namenom se občasno malo bolj potrudim in jima zvečer pripravim kakšen material (ki jima ga ni potrebno posebej predstavljati) ali novost. Tako se jutro (ali tisto drugo jutro, po popoldanskem počitku, če nam uspe) lahko začne kakšno minuto kasneje in malo bolj mirno. Zabijala sta žeblje. P je oblikoval prav zanimive figure in vzorce, žal nimam fotografij, D-ja ni pretirano zanimalo. Za D-ja sem pripravila prve geometrijske like , a je bil tokrat zgodnejši P in iz postelje sem stopila skoraj na vlak. D je prirejal barve , recimo, P pa delal z materialom za vzorčenje geometrijskih likov .
Še sreča, da ne zares :) Povod za igro je bil tokrat iztek uporabnosti kompleta prve pomoči iz mojega avtomobila. Iz kompleta sem pobrala povoje, zložence, trikotno ruto, rokavice in mikropor. Maska je iz "Baby paketa", ki ga je P dobil ob rojstvu (tista roza-modra škatla s testerji in reklamami), brizga iz Rayherja, pinceta iz lekarne. Stetoskop smo kupili na DealExtremu , malo za igro in malo za zares, od tam je tudi tista reč za pregledovanje ušes. Dve beli reklamni majici sem obrnila s tiskom navznoter, porezala listke in ju z alkoholnim flomastrom, bi šlo lahko tudi bistveno bolje, preobrazila v zdravniški halji. Na zdravniško mizo sem priložila svinčnik in blok iz katerega se zelo enostavno trga lističe. Na manjšo leseno poličko sem položila otroški vzglavnik in uporabili smo jo za preiskovalno mizo. Na spodnjo poličko sem dala tudi posodo, kamor lahko pospravita uporabljene povoje in zložence. Malo bolj vstran sem postavila dve pručki in nanju posedla pacinte: waldorf
V juliju se rodijo sanje vseh vrst: moje z mano pred tridesetimi leti, najine s poroko pred petimi. Še celo spoznala sva se julija, devet let je mimo. Pa žogice in kravate pred dvema. In rodiš se ti, drago dete, in tvoje sanje ... Vse najboljše R!
Ob raznih umetniških poslikavah nosečniških trebuščkov me je prešinilo, da bi bilo zabavno poskusiti tudi s fantoma. Ponudila sem jima prstne barve. Seveda sta se razveselila mame za podlago in nista mogla ostati samo pri trebuščku :)
