Končno sem se spomnila na pladenj s pregrado, v katero sem naredila režo za žeton iz igre "Štiri v vrsto" , ki je čakal, da mu D doraste . In mu je. Sam si ga je vzel iz police, brez da bi mu ponovno pokazala, kako se ga uporablja. Žeton je z desno roko potisnil na levo stran in počakal, da je padel na dno. Ni ga preprijel, všeč mu je bilo, ko je zaropotalo. Poskušal ga je potisniti skozi režo še nazaj, torej z levo roko, a ni šlo. Kar nekaj časa ga je potiskal, potem pa je pladenj sam vrnil na polico. Malo kasneje, ko sva na mestu kjer je delal, sezula nogavice, zmočene ob rednem splakovanju čiste kahlice , je ugotovil, da gre žeton tudi med prste na nogi. Veselje! :) Plenička je pa pralna, Racmanova , če bi koga zanimalo, kaj je to čudo :)
Napredujemo. P-ja številke res zanimajo. Ko ga zanima "koliko?" si vzame knjigo Montessori number work . Še vedno ga zmoti, in to pove, da sta število posameznih predmetov in številka na istem listu in ne na sosednjih straneh (saj sta, pa saj veste kaj mislim ;) ), ampak na srečo vedno začne od začetka, tako da se lahko spomni kako že gre to tukaj. Peščena števila ima vedno na polici. "Enaki sta!" Napredujem tudi jaz :) Opogumila sem se in pladenj z zdrobom , sicer zaprt v plastični škatli, ki jo P sam odpre, postavila na njune police. Več idej .
Zadnjič sem brskala po podstrešju mojih staršev in našla nekaj plastičnih dud. Se jih spomnite? :) P-ju so se zdele strašno zabavne in ponudila sem mu jih z iglo za gobelin in vrvico. Rad jih je nizal, kasneje pa sem ga zalotila pri kobacanju z eno od dud v ustih. Si je dal duška, še za nazaj ;)
D je začel uživati v prirejanju. Afriške živali si vzame večkrat na dan. Tokrat sem mu ponudila leseno sadje (Mueller) s kartami, ki sem jih pripravila že P-ju. Našemu printerju redno primanjkuje barve, zato sem dala fotografije izdelati v fotografski studio. Preden sem jih ponudila, sem jih še plastificirala.
Pred nekaj meseci sem škatlo za Duplo kocke spremenila v škatlo za preproge. Navodila za izdelavo in namen najdete na povezavi . Naredila sem še eno, za v atrij , ki sem jo sestavila iz petih škatel. Kombiniranje, rezanje in zakrivanje napisov, prva škatla je bila res lepa, mi je vzelo precej časa, je pa res trdna, tako kot je treba. Pa da vidimo, kako bodo otroci letos pospravljali preproge ;-)
Mali Z sem podarila vrečko doma narejenih darilc: žogico , nogavičke , ropotuljico , z vonček in obroček na trakcu in pereščkaste mobile (prejemnici so zelo všeč, sem preverila na lastne oči), ki so bili narejeni in dostavljeni vnaprej. Na fotografiji je še trakec za obešanje žogice , malo mi ga je ostalo, in kos elastične vrvice za zvonček, obroček in žogico. Kar nisem in nisem našla prave vrečke v katero bi lahko zložila pripravljeno. Vrečk načeloma ne kupujem (do zdaj se mi je samo enkrat zgodilo, da sem vrečko vrnila osebi, ki je z njo obdarovala že mene :-P ) in oči so se mi zasvetile, ko sem zagledala enostavno belo vrečko. Pripravila sem nalepke in zgodaj zjutraj, zadnji dnevi so res naporno leteči, smo se lotili krašenja.
P se je igral s taščino vrečko miško za sivko, jo raztrgal, vsebino pa radodarno razsul po celi dnevni sobi. Takih mišk, škoda, ker se ne vidi kako lepa je, je naredila več. Nekatere se zapirajo na vrvico, tale pa je bila zašita. Predvidevam, da jo je vlekel za rep, ker jo je želel odpreti, kot bi kakšno drugo z vrvico. Izkoristila sem priložnost za učenje, no pa tudi pošteno je bilo. Res se mi zdi pomembno, da odgovornost v takem primeru ostane otrokova in da po svojih zmožnostih sodeluje pri reševanju (njegovega!) problema. Naučen "oprosti" se mi zdi premalo ... Skupaj sva pometla sivko, jo s pomočjo lija vrnila v miško ter jo zašila. Naredila sem mu prvih nekaj vbodov, toliko, da sem pritrdila rep in na koncu zaključila z vozlom. Vmes je precej spretno šival sam. Največ težav mu je predstavljala oblika, torej miška, saj se mu je sukanec ves čas zatikal za ušesa (miškina, ne njegova :) ). Bil je zadovoljen z miško in s seboj. Nazadnje je šival z obročem ...
Takole pripravim mizo zvečer: Če imava srečo, se fanta skupaj zbudita in P pripne D-ju slinček , popolnoma sama pozajtrkujeta (ali pa jo z vsem pripravljenim ucvreta nadstropje višje), se vsaj za silo umijeta in jutro se lahko zgodi kasneje. Neprecenljivo.
P-jeva selitev v drugo igralnico vrtca je prinesla tudi nov znakec. Skoraj mi ni preostalo drugega, kot da sem mu naredila novo značko za nahrbtnik. Še dobro, da si je izbral zmaja, tako enostaven motiv (D ima na primer zebro; še dobro, da imajo mlajši otroci omarice in ne nahrbtnikov :) ). V roke sem vzela staro značko, navodila so na povezavi , in razparala rob. V velikosti polovičke, na kateri so prišiti ježki oziroma moški del le-teh, sem izrezala dva kroga, enega iz debelejšega bombaža (če še niste odprli zgornje povezave, je zdaj pa res čas) in drugega iz tankega modrega. Iz zelenega bombaža sem izrezala deltoid in ga prišila na modri krog. Rob sem obšila z gostim cik-cak šivom, nato pa sem z ravnim šivom naredila še "vrvico". Iglo šivalnega stroja je zamenjala tista za v roko in izvezla sem nekaj okraskov, P-jevo ime in na posebno željo še oči in usta za zmaja. Modri krog sem prišila na belega ter ju z gostim cik-cakom pritrdila (oziroma kar zaključila) na tistega z
Moj mož ima resnično dobre ideje. Tokrat je predlagal, da P-ju ob zaklenjenem iPadu ponudimo listek z geslom. O številkah, napisanih na listku, se pogovarja in jih nekaj brez težav prepozna in poišče na iPadu. Vse za risanko ;) Vmes je osvojil tudi smer, iz leve proti desni; če se (večkrat) zmoti, se naprava pač (kontrola napake: ) zaklene za nekaj časa (5 minut je lahko zelooooo dolgih). Začela sva s številkami, ki jih dobro pozna, postopno dodajava manj poznane (tudi sicer, seveda). Ko geslo osvoji, ga zamenjam. Trenutno je nastavljeno težje, a gre tudi tako. Ko nočem, da bi gledal risanke, sicer vsak izbereta eno pred spanjem, umaknem listek. Včasih poskuša odkleniti, a mu običajno ne uspe (razen seveda, ko se geslo nauči na pamet). Ob tem učenju dobesedno mimo grede pa ni za zanemarit, da je P res zadovoljen in ponosen, ko si sam odklene napravo.
Raztresla sta polno vedro škrobnih valjčkov in jih tudi večinoma sama pospravila. V užitek mi je bilo opazovati organizacijo, sodelovanje med njima, res.
Fanta sta poskrbela sama zase. Lotil se je P, s precej slabim nožem, najbrž z najmanj nevarnim, kar jih imamo. Poskusiti je moral tudi D, dvakrat mu je celo res uspelo :) Ko sta prerezala grozdno jagodo sta (ali sta vsaj to poskušala) odstranila peške. P: Dva naenkrat: In še D:
