Pred slabimi dvajsetimi leti, sem si iz prihrankov za 35.000 tolarjev kupila ta "prenosni stolp". Večinoma je predvajal CD-je skupine The Kelly Family :) Vmes ga je uporabljal moj brat in tako nekako nisem pozabila nanj. Prinesla sem ga P-ju in tam okoli drugega leta, ga je veliko uporabljal, si sam izbral CD, ga vstavil, prižgal in ko se je naveličal (včasih) tudi ugasnil. Najraje je vrtel gumb za glasnost. Odkar sta dva, je tišina vrednota in glasbe žal ne poslušamo več toliko (v bistvu se niti ne spomnim, da bi jo). Vsake toliko nam pa tudi uspe in tokrat se je D res zabaval z gumbi :)
Po nekaj trenutkih sumljive tišine in nato zvokih premikanja stvari po prej prazni mizi, sem pohitela v jedilnico. P je imel na mizi kakav, mleko, D-jev vrček in svojo skodelico in ravno je (najprej) D-ju pripravljal kakav. Fanta se pogosto, vedno pogosteje spreta. P zadnje čase prav grdo nagaja D-ju, za hec. Ta je od vsega maltretiranja še bolj občutljiv, kot je treba in se občasno preventivno maščuje in ukrepa. Nemočno se počutim, zares in taki trenutki pomirjajo ... Dokler (po)skrbita drug za drugega, mi je vseeno koliko sladkorja spravita vase. Pred dvema letoma sem brala zanimiv odgovor o tem, kako posredovati v otroških sporih družinskega terapevta Jesperja Juula , ki mi je dal misliti in večkrat se spomnim delčka le-tega:"Morda me boste vprašali, ali naj se vmešate v konflikt, če pride do prelivanja krvi. Da, če starejši otrok ni dovolj velik, da počisti kri in mlajšemu prilepi obliž. Sicer pa se ravnajte po načelu: “Sam si to storil in sam popravi!”" Kakav
Ko se najdejo čopiči iz srečelova na gasilski veselici in se jim pridruži še posodica z vodo, se lahko nedeljsko jutro malce odloži ... P je na tak način že barval stole pred dvema letoma. Čopič je bil predvsem v ustih :)
Zanimanje za igro s kuhinjo počasi upada in potrebno jo je bilo do dobra, preden jo pospravimo za nekaj časa. Najprej sem ponudila skodelice, vrček in sladkornico . Zadnje čase je P veliko govoril o čajankah. "V hišici na drevesu imajo fantki čajanke," mi je razlagal :) Prav, naj jih imajo :) Mojim staršem je tako lepo postregel čaj, da naslednjič zagotovo postreže (mo) pravega, če jim bo to všeč ali ne. In ker je bilo nas več, kot lepih skodelic, je umivalnik postal nuja, da smo lahko vsaj drug za drugim pili čaj, če že ne skupaj. Posodico, prazno embalažo skute, sem obrisala na notranjo stran "kuhinjskega pulta" in z olfa nožem izrezala malo večji krog od narisanega. Vtaknila sem jo v izrezano luknjo, ki pa je ravno prav tesna, da lepilo ni bilo potrebno. Za pipo sem uporabila pokrovček z dozirnikom tekočega mila (in embalažo zaprla s pokrovčkom običajne plastenke; pokrovčki so kompatibilni). P se je navdušeno hihital, ko je opazil novost. Sprva sem nameraval
" ... Če želimo otroku pomagati, ni potrebno razviti izrednih sposobnosti opazovanja ali tolmačenja. Zadošča že nekaj veliko preprostejšega: dovolj je, da je naš um pripravljen pomagati skritemu umu otroka. Potem bo pa že zdrav razum dovolj, da mu bomo znali slediti. Skrb, ki jo otrok potrebuje je praktična in preprosta. Naj navedem nekaj primerov in začnem z nečim, kar je zelo pogosto. Ker majhen otrok ne more sedeti, mislimo, da pač mora vedno plosko ležati. Tako je njegov prvi čutilni odnos z okoljem vzpostavljen z nebom namesto z zemljo. A pogled v nebo otroku okolje odteguje. Kakšno je dejansko stanje? Otrok leži v svoji sobici in strmi v strop, ki je navadno bel in raven, ali pa v streho svojega vozička. In vendar je vid tisti, s katerim otrok zbira prve vtise, da bi nahranil svojega lačnega duha! Tisti, ki so pomislili na to, da bi moral otrok gledati kaj zanimivega, so predenj postavili različne predmete, namesto da bi ga rešili neprimernih pogojev, ki ga ločujejo od oko
Klešče, ker je škarij zmanjkalo :)
P je zagledal na pomivalnem koritu sušeča se kozarca za sladoled in naznanil, da bo sladoledar. Prosil je za plastelin, hitro smo si izposodili še zajemalko za sladoled in se posladkali :)
Material se je tokrat pripravil precej sam od sebe. Preurejali smo, (praznili in) premikali omare, pospravljali. P je med brskanjem našel "žlico za sladoled" oziroma škarjasto zajemalko . Prosil me je za plastelin, a ker sem dvomila, da bi to šlo skupaj (razen mogoče za pobiranje, hm ... ), sem poiskala pinkponk žogice, kičasta, a P-ju ljuba kozarca za sladoled, veliko skledo pa sem napolnila z vodo. Lepo je zajemal, "škarjal", kot sam reče, žogice sva ločevala po barvi in skoraj mi ga je uspelo prepričati, da bi jih še preštela. Zabaval se je tudi D. Podobno dejavnost sem pripravila tudi D-ju , kozarca pa smo že uporabili s plastelinom .
