žogice in kravate

Hvala ti.

Moji oktobri so, kot bi bila še študentka, vedno strašno polni. Vse se zbuja in začenja ali pa vsaj za zares začenja. Ampak ni ga čez oktober izpred petih let. Še v prvem letniku študija, pa sem povsem menjala smer, se ni toliko dogajalo. Po desetih letih sem prvič sedela na kavi z drago osebo. No, v bistvu je bila to najina prva kava, saj je takrat, ko sva se spoznali, še nisva pili :) Tistega oktobra sem, kljub odličnemu zdravju, spila več čaja kot kave. Pri tistih, ki so mi čaj kuhali bolj kot ne prvič (ali pa so mi ga servirali z ananasom), je dišal tako domače in prijetno. Pri tistih, ki so mi ga celih sedem let kuhali odličnega, je takrat izgubil prav vso svojo aromo, bil je trpkega okusa. Prvič sem gnala malce zanemarjeno Višnjo in sešila svoje prvo in edino krilo. Zadnjič sem, v neobičajni družbi za tovrstno priložnost, v živo prisluhnila Kataleni. Tudi druge glasbe ni manjkalo, uh, ja, jazz in parada, ki je še najbolj spominjala na "Korajža velja" ali Saint-Saensov Ž

Kar tako, ker so simpatični :) Vir.  Različni trakci. Škatla od otroškega čaja. Samolepilni papir. Pogled notri.

P se je začel intenzivno igrati. Jah, smešno se bere, razumem. Sam se zamoti za konkreten čas. Vmes veliko govori, posnema vzgojiteljico v vrtcu (pripravi omizje za zajtrk, potem pa vodi jutranji krog tekom katerega z nevidno družbo pregleda revijo in notri najde pikapolonico), pripravi prostor za mašo (stole), nas pripravi, da vstanemo in zahteva, da pojemo "amen-luja, razvozi manjše kose pohištva po celem stanovanju, da naredi ograjo, pašnik, morje, ladjo ali obalo, kombinira različne kocke in gradi (do nekaj tednov nazaj napredstavljivo) velike in dodelane stavbe iz Duplo kock. Dobil je prve prave Lego kocke za igro med "tihim časom", saj počasi opušča popoldanski počitek, potrebuje pa mirne (in zanimive) dejavnosti. Za njegov mirni čas so rezervirane tudi za to, da lažje preprečimo uporabo D-ju. Najboljše je seveda ravno tisto, kar ima starejši brat (in drži tudi obratno). Zgornjo zgradbo (garaža?) sem slučajno našla zunaj na dvorišču. Ko sem se tja vrnila

P ne mara pretikank, natikank in podobnega. Sploh. Razen, ko se njemu ali (tokrat) njegovi mami utrne ideja z dodatno vrednostjo. Cedilo je bilo čelada. Na moje presenečenje se je k temu delu večkrat vrnil, cedilo pa je začel pospravljati kar k copatom, kjer je shranjena njegova prava čelada.  Dejavnost sem mu ponudila že pred kar nekaj časa. Verjamem, da takrat ni bilo prezahtevno zanj ... no, mogoče (očitno!) je bilo zame :)

Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana vsako leto (že leeeeeta nazaj je bilo tako) pripravi dve rajanji, spomladansko in jesensko. Nimam fotografije, ampak če bi bila, bi se jo bralo: "Uau!". Ja, res res. Prijetno se je bilo vrniti v tiste prostore, telovadnice nisem videla že od pomladi, ko sem maturirala in se ("kao") poslovila od vzgajanja. Nekaj ustvarjalnih delavnic, predstava Zvezdica Zaspanka (sicer slabša od naše, ampak pri gledanju je vseeno pogrelo pri srcu). Ogromno gibalnih dejavnosti - od poligonov, velikih blazin za skakanje, trampolinov in drugih izzivov ter preizkušenj. P je užival, zelo. Težko je najti nekaj, kar je povsem pisano na kožo že tako majhnim otrokom. P-jeva mama pa je z veseljem poklepetala z nekaj profesoricami, znanko iz šolskih let in razredničarko, na katero se večkrat hvaležno spomni. Še bomo šli (tudi na klepet :) )...

Pri nas trenutno vrečko in pladenj. Simpatično idejo  sem prilagodila glede na zaloge. Poceni gel za lase je na svojo priložnost čakal v omari že nekaj časa. Predela sem ga v vrečko, dodala frnikole in zavarila odprti konec. Toliko časa sem gnetla vse skupaj, da so moje roke postale mastne. Hm... Tudi, če bi samo zalepila robove in jih tako ojačala, vrečke za zamrzovanje ne bi zdržale niti pet minut D-jeve obdelave. Poskusila sem z dvema vrečkama, pa je bilo čudno, nikakor ne všečno. Ko sem bila že malo sita vsega tega packanja, sem vrečko prilepila na pladenj, čez pa prelepila še eno vrečko. Preveč je bilo napeto vse skupaj in nisem dobila povsem želenega učinka. Je pa vseeno prijetno pritiskati na bežeče kroglice (tudi fantoma, ne samo meni :) ) in pravkar me je prešinilo, da morda poskusim (brez pladnja) s kakšno vrečo za vakumsko shranjevanje oblačil. Zato mi je všeč blog, ideje sproti letijo same od sebe :) Sporočim, če mi uspe :)

Šla sva in poiskala prvi košček nepokošene trave. Lovila sonce, dan, trenutke ...

P je za v vrtec dobil nov nahrbtnik . Tak, z značko na ježka. Mož me je pohecal, da mu moram narediti drugo, z ovčko. Ni mi dalo miru :) Iz bombaža z vmesno poliuretansko membrano , ki ga v obliki malih krogcev pri Viralu (tam, kjer so doma plenice Racman) v zloženkah priložijo vsakemu naročenemu paketu (najlepša hvala :) ), sem izrezala ovčko. No ja, recimo, da je ovčka :) . Skupaj sem sešila dva polkroga iz bombaža (zelen in moder). Pribuckala sem ovčko na modro-zeleno podlago in še en krogec za trdnost. S šivalnim strojem sem nekako poskušala obšiti in oblikovati ovčko. Ker se ne cefra prav veliko, ovčke prej nisem (ob)entlala . Na drug oziroma tretji bombažni krog sem prišila 3 vrste ježkov (toliko, da je bila prekrita cela površina kroga). Tako sem dobila dva kroga, enega z ježki, ki se bodo držali nahrbtnika, drugega pa z ovčko (in imenom :) ), ki sem ju malo porezala, da sta bila čim bolj skladna in ju sešila skupaj z gostim in dolgim cik-cak šivom. Ovca bi lahko bila lepša

sem razložila zadnjič na pogovornih minutkah P-jevima vzgojiteljicama in v zameno dobila dva strašno začudena pogleda. Točno tako je bilo. Pri petnajstih mesecih je povedal, da je lulal. Bi rekla, da so k temu zavedanju pripomogle pralne plenice . Fantki so načeloma (zaradi svoje zgradbe) manj občutljivi na mokroto kot punčke. Poletje, ki je sledilo (torej v starosti okoli leta in pol) je preživel gol kolikor se je le dalo in kadar je bil res brez vsega, je šel sam lulat v travo. Že spodnje hlačke so bile prevelika ovira, takrat se je pač polulal. Ko smo bili na morju smo porabili samo nekaj (mislim da manj kot pet) plenic (v celem tednu), saj sva ga zjutraj hitro razvila in ujela, sicer pa je sam hodil lulat. V travo, ob drevo, vstran pač. Ustavil je tudi voziček. Zdelo se mi je neverjetno. Aja, pa da ne bo pomote, kahlice ni prenesel, sploh. Z jesenjo je prišel vrtec, kjer je uporabljal plenice za enkratno uporabo, z njim pa tudi stres. Tam je pridno lulal na malo stranišče in kmal

Saj bi napisala, da D še ne ve, da ima svoj predal, ampak se ga na fotografiji tako močno oklepa, da ne morem :) No, to je naš predal. P-jev in D-jev predal. Zaenkrat je v prehodni fazi. Skodelice postajajo premajhne za P-ja, slinčkov pravzaprav ne potrebuje več (si jih želi imeti in potem čiste nosi v pranje), skledice mu niso več tako zelo ustrezne (primernejše bi bile take z nižjim robom)... Vsi slinčki se bodo skupaj s podlogami (pogrinjki na katerih sta narisana dva kroga - prvi za krožnik, druga za kozarec ter obrisani žlica in vilice) preselili na police poleg njunih miz, saj tam trenutno nimamo skoraj ničesar. D obvladuje prostor bolje kot jaz in P ima na teh policah zgolj kakšen pladenj. Ostalo, kar bi lahko bilo nevarno za D-ja (ali D nevaren tem stvarem) hranim izven dosega in dam P-ju ko me za določeno stvar prosi. D ima svoje stvari večinoma v dnevni sobi. Trenutno mu pravzaprav zadoščajo P-jeve kocke (katerekoli) in žoge (ter krogle) , ki jih počasi zakotali in opazu

Z njimi ( Nočnimi racmani ) smo ravnali precej kruto. Po običajnem sušenju v sušilcu niso bili nikoli zares suhi. Zime so presedeli na radiatorju, spomladi in jeseni ali ko se je mudilo, pa so se nemalokrat sušili še z naslednjo rudno perila. Če sem se pred časom spraševala, kdaj zavreči plenico, zdaj vem - ko ne opravlja več svoje funkcije. Sprednji del se je, zaradi raztrganine, kar razpotegnil. Plenice so bile mokre skoraj samo okoli pasu, ne nižje. Kot bi bila presekana povezava. In to nam ponoči nikakor ni bilo všeč. ku-ku Dnevne Racmane iz istega kompleta še vedno uporabljamo. Ne izgledajo bistveno bolje, a zaenkrat se še ne smem pritoževati. D se še veliko doji ponoči (je lačen, ker čez dan nima časa za hranjenje) in se vedno, med pol drugo uro ali pa najkasneje zjutraj, okoli sedmih, zbudi premočen. Ker gresta običajno dve plenici na noč (imamo štiri nove bombažne), sem dokupila še dve bombažni plenici iz pliša . Jasno, Racmanovi. Nočni Racman barvni ; mi im

(Slovenščini) bolj ustreznega imena ne poznam. Kakšen predlog? P me je zasačil, ko sem pospravljala nakupljene stvari. S "Kako se pa to uporablja?" je suvereno vzel plutast podstavek za lonce iz vreče in že hitel naprej, najbrž proti kockam. Pa je zamikalo tudi mene in sem mu predčasno ponudila tole dejavnost . Nekaj žebličkov sem mu zapičila sama, pokazala, kako se napelje gumico in pokazala, da gre tudi preko treh žebljičkov, ne sasmo dveh. Ko najdem žebljičke v eni barvi, dobi pravi geobord na katerem bodo žebljički že pribiti in enakomerno, pravilno razporejeni. Med dejavnostjo ga je zmotil povsodplezajoči D, ki ga je vlekel za nogo. Koncentracija je v trenutku zapustila omizje, zato sem iz varnostnih razlogov hitro pospravila žebljičke.

Najprej se je obotavljal. Potem je počasi začel potapljati roke v peno, mešati, se pogovarjati sam s sabo (v bistvu sta se pogovarjali roki polni pene, oh, kako ničesar ne razumem!). Vedel je, da kmalu nekam odhaja. Ko je prišel mimo D, je padla koncentracija, ni mogel več čakati. Umil si je roke in odšel. Ampak vmes, vmes pa ... Že samo skivaj opazovati ga je bilo veselje. Ko je končal, sem vodne perle kar lepo oprala (preko cedila). ------- Slediti bi moral tretji del v katerem bi poročala o tem, kako sem v blender vrgla kroglice in kako oh in sploh fino zdrizasto reč smo dobili in kako je bilo lušno ... No, pa se žal ni zgodilo. Kroglice so začele plesniti in naše poti so se na tej točki razšle.

Črne barve P-ju ne ponudim prav pogosto. Tokrat je bilo najbrž drugič. Želela sem poizkusiti tole , pa je bilo treba najprej natisniti kroge. P je strašno užival. Preko dna večje posodice sem na tanko razmazala črno barvo. Poleg sem ponudila plastičen lonček in kasneje še papirnat tulec (ne od toaletnega papirja, močnejši je bil). Prvi papir je bil deležen pravilnih krogov, "napolnil ga je" (kot je rekel) z njimi. Pri drugem je že packal in ugotovil, da lahko lonček drsa po papirju. Ne vem zakaj sem mu dala tretjega ... Čez nekaj dni sem mu ponudila vodene barve. Predvsem je packal, polil in spil vodo, je pa pomagal pospraviti. Samoiniciativno, na vseh korakih. Še posebej mu je bilo všeč brisanje/sušenje barv s papirnato brisačo (kdobisimislil :) ).

Obljubo, da ne zavržem nobenega kosa lepenke kar tako , sem vzela resno. S P-jem sva pobarvala škatlo z malo preveč razredčenimi prstnimi barvami. Te uporabljam, ker se lepo sperejo iz oblačil. Kadar je v igri kakšno večje packanje, skoraj ne pomislim, da bi uporabila katere druge. No, barval je sam. Res se trudim, da ne popravljam njegovih del. Pomembno je. Bolj pomembno od mojih idej in načrtov. Četudi to pomeni revnejši pašnik. Morda je pa jesenski :) Ponudila sem mu čopič z gobico, ki pa ga je hitro zlomil. Nadaljeval je z navadnim, malo je tudi polival. Konec Pašnik sva posušila. Da bi ga spodbudila k igri, sem mu naredila hlev, ki ga je kmalu preuredil in drevo (enega od stolpov iz naravnih "kock" ). Pustila sem ga samega in ... :) Zanimivo, škatla je bila potem še nekajkrat polna podobnih (no ja, recimo da podobnih) postavitev. Uporabil je veliko živali in drugih kock. Sprašujem se, če bi naletela na podoben prizor, če bi uporabila večjo škatlo

V omari jih imam že nekaj časa. Pritegnile so P-jevo pozornost, ko sem jih uporabila v senzorični steklenički . Zadnje čase hodi utrujen in nergav iz vrtca. Ko se zjoka, nori čez vse in nagaja D-ju in vsem. Odločila sem se, da mu ponudim več ustvarjalnih in senzoričnih dejavnosti. Seveda je v prvem planu gibanje na zraku, vendar nam ne gre prav dobro, saj se močno upira. Vodne perle takoj po srečanju z vodo. In moji kroksi. Način življenja (beri s sladkokislim pridihom). Poleg perl v posodi sem ponudila nekaj lončkov, stekleničko, žlico, pinceto in zajemalko. Rjuha je perle lepo zaustavila in preprečila (D-ju nevarne) pobege. Perle je prestavljal, mešal, "pil", v posodo je potapljal roke ... Lahko bi jih tudi razvrščal, saj so bili lončki (in steklenička :) ) primernih barv. Užival je, umiril se je. Sam je pospravil posodo (umaknil na polico ki je D ne doseže) in rjuho.

Tokrat za spremembo v originalu.  Klasika. Tokrat je Hiša z vso svojo opremo in stanovalci služila predvsem pogovoru o pohištvu in poimenovanju posameznih predmetov, ugibanju vsebine omaric, poskusih obračanja pohištva in prepričevanja lutk, naj se vendar že spodobno usedejo za mizo.  Če je dvignjena, jo veliko (lažje) uporablja. Kako raste P, kako se že pomeniva ...

Ven, v naravo. Na sprehod, na dvorišče, v gozd. Resno, kako? Oh, kaj bo šele v puberteti ... :)

Prisežem, da je košara v živo lepša, deluje bolj umirjeno (in je predvsem bolj okusna). Res! Šal, žogica, ropotuljica-valj, povezana trikotnika neka Habina reč (grizalo? Sicer se trikotniki obračajo in se da naredit tudi druge like.). steklenička z vodnimi perlami in steklenička s sponkami za vrečke za zamrzovanje, vozilo iz steze . Vodne perle se uporabljajo namesto zemlje pri sobnih rastlinah (če vam je to všeč). Te sem naročila direktno iz kitajske , nameravala pa sem jih uporabit za kakšno packanje (mmm, v kombinaciji z brivsko peno, npr.) ali pa senzorično posodo . A žal P še vedno rad nosi stvari v usta, (te) perle pa so prepojene z gnojilom. Tudi niso preveč trdne - ena v steklenički je že razpadla. Boljših nisem dobila. Vodne perle kupimo dehidrirane in jih namakamo v vodi po navodilih (moje 4 ure). Ko so polne vode, se (v steklenički) obnašajo kot skokice. Steklenička (plastenka, saj vem) zato pri nežnem stresanju prijetno vibrira. Je pa cel svet postal D-jev

Naredila sem omelce za brisanje prahu iz listov rož. Katastrofalne fotografije. V bistvu gre za ljubko malo kepico volne. Prisežem. Priporočam v branje prispevek o tem, kako znajo biti oziroma kako so lahko majhni otroci nežni do predmetov, če imajo le priložnost za to.  Ko sem izdelovala žogico , sem iz volne, vrvice, blaga in sukanca sčarala tole.  Spogledovala sem se s tem . Je v bistvu precej bolj uporabno, kot zgleda. Listi orhidej so se lepo svetili (volna vsebuje lanolin), čisti listi pa so pomembni za uspevanje rastline (res res, brala o tem :) ). P-ju pa se ni zdelo tako imenitno kot meni. Nadgraditi oziroma preurediti moram njegove police s pripomočki za vsakdanje življenje (tako in tako v načrtu) in nanje bom umestila tudi omelce. Se pa bojim, da sem nanj že prenesla nekaj svoje brezbrižnosti do prebivalk naših okenskih polic.

P ima svoj sling za knjige , v katerega gre okoli osem knjig (odvisno od formata in potrebe). D-ju sem pripravila košaro treh na njegovo polico. Všeč so mu knjige kot grizala, všeč so mu slike, všeč so mu nasmejani obrazi otrok. Seveda pa so bolj zanimive tiste, ki jih bere starejši brat.

Še ena iz serije "kadar mačke ni doma" . P je namreč strašno navezan na svojo medenko. V bistvu je njegova tudi krtača za pomivanje posode, modelček za piškote pa rad uporabi kot britvico (z atom skupaj brijeta brado :) ). Terilnik (polovica :) kaj bi sploh bilo to?), krtača za pomivanje posode, modelček za piškote, medenka in metlica za stepanje.

O tem sem govorila. Hrib (in tri muhe, haha). Kje je meja med kockami in njihovim odsevom?

... prišumele sapice, niso vzele kapice, vzele so fantička." (Želod, O. Župančič) Uganka/pesmica je P-ju res ljuba. In ljub mu je tudi želod. Če ga uspem spraviti na sprehod, se vedno ustavi in vzame v roke vsaj kakšnega. Tokrat jim je poskušal zamenjati kapice, pri tem pa je sam ugotavljal, da so želodi bodisi preveliki bodisi premajhni za kapico, ki jo je imel v rokah. Moja čeljust pa je trdno pristala na asfaltu ...

Nimam pojma kako. Prvič. Nimam pojma, kaj se mu je dogajalo. Bila je tišina in vedela sem, da je nekaj zakuhal. Ah, ko bi tudi kdaj drugič tako mirno odreagirala ... Nič ne pomaga, za vrati je gnezdo z jajci in P je skoraj ponosen na svojo sliko. Ko sem se "jezila", je rekel, da bo čez postavil blazino. Res je poskusil (postavil jo je na poličko pod umetnino), a je bila premajhna, vsebina je štrlela ven. Prinesel si je tudi brisačo, nisem pa prepričana, ali je želel vse skupaj zakriti, obesiti čez, ali pobrisati. Gnezdo z jajci, "freska" z voščenko Z nekaj ljubezni tudi voščenka endvatri izgine iz parketa. Kakorkoli, zdaj jo imamo ...

Posegel je po bratovi zobni ščetki. Roke so bile prekratke, zato se je dvignil na noge. (Mami pa so prišle solze v oči.) Stoji na prstih, saj se še močno opira na roke. Po parih dneh je bolj kot ščetka postal zanimiv bide. Vstal je najprej ob polički, se prestopil in zasukal do bideja. Stegoval se je proti pipi, potem pa je zagledal zamašek. "A smo že tam?!" je močno vzkliknil glas v meni. P-ju smo ta zamašek hitro umaknili in najbrž ni tako dolgo, kar ga je dobil nazaj. Ves čas ga je poskušal tlačiti v usta. Ni ga tako lahko očistiti, sploh ne. V naslednjih dveh minutah je D našel še straniščno školjko in pokrov odtoka. Prikimala sem temu, kar je kričalo v meni in z banjico za kopanje blokirala školjko, kahlico, kmalu pa bo treba poleg postaviti tudi koš za plenice. Bi ob tej priložnosti, drugi fotografiji, še mini turo po naši kopalnici? Sesalec je, upajmo, bolj izreden gost (saj pride kdaj na obisk, zdaj govorim o nočitvah in all-inclusive ponudbi ;) ), sa

Koliko veselja je prinesel! Še dobro, da imamo dva. Ali pa ravno zato, ker ga P ni pulil D-ju iz rok. D je namreč igral nanj kot profesionalec, držal ga je z eno roko, z drugo pa je tolkel po njem (kot bi ploskal). Še ritem je skoraj držal :) Res mu je šlo. Vsaj 15 minut je sedel s tamburinom v roki, ga dobro držal (dovolj lukenj pri strani) in kar vriskal od navdušenja.

Pravzaprav jih je P slikal na ogledalo . Skoraj ni razlike ;) Podlaga , ogledalo , pena za britje, čopič in najpomembnejše-lep in sončen jesenski dan.  Tudi ploščice so se "zoblačile" Proti koncu sem mu ponudila še lonček razredčene modre prstne barve. Nisem si mislila, da bo tako užival. Pene za britje se je namreč še pred enim letom (ali manj?) bal. Nimam pojma zakaj. Pene so bile deležne tudi ploščice, pokrov peskovnika in oblačila. Vse skupaj sem s tremi vlažnimi brisačami pospravila v petih minutah. Lušno lušno lušno.