Bil je zoprno deževen dan, P je cvilil, piskal, norel, D je, še vedno bolan, jokal za vsako malenkost (ne pravim, da ga ne razumem, jaz bi tudi včasih :) ). Iz moje škatle ustvarjalnih materialov, ki jo zaradi takih prilik hranim na enostavno dostopnem mestu, sem začela nosit stvari, da bi ga zaposlila, P je (glasno) pririnil svoje stopničke in "pomagal". Tako sva izbrala plastelin. Navadno uporabljamo doma narejenega, nekaj, za rešit silo, imamo pa tudi "pravega". Vzel si je škarje, po čopič je odhitel neznano kdaj. Ponudila sem mu še krožnik in ga povabila, da naredi kosilo oziroma naj oblikuje kakšen kos mesa, krompirja ... Nujno je rabil še en krožnik in desko, ki sem jo ravno pospravljala iz pomivalnega stroja. Ni pozabil tudi na vilice.
Gnetel je, prvič tako dolgo in zares, strigel, tlačil plastelin s čopičem (in dobil zanimivo ter lepo teksturo). Izdelek je s krožnikom vred odnesel v pečico (zadnje čase stvari pogosto romajo tja) in spekel torto. Na koncu je pomagal pospraviti in me je zelo presenetil, saj sem pobrala zgolj nekaj kepic plastelina, ki so mu bolj ko ne ušle.
Plastelin sem mu pustila na njegovih policah (poleg barvic, svinčnikov, voščenk), "moja" škatla pa vseeno še čaka na selitev ...
Ni komentarjev
Objavite komentar