Theme Layout

Boxed or Wide or Framed

Theme Translation

Display Featured Slider

No

Featured Slider Styles

Display Trending Posts

Display Instagram Footer

Dark or Light Style

Prepovedano kopiranje vseh vsebin in fotografij brez dovoljenja avtorice. Zagotavlja Blogger.

Preišči ta spletni dnevnik

OKtober


Moji oktobri so, kot bi bila še študentka, vedno strašno polni. Vse se zbuja in začenja ali pa vsaj za zares začenja. Ampak ni ga čez oktober izpred petih let. Še v prvem letniku študija, pa sem povsem menjala smer, se ni toliko dogajalo. Po desetih letih sem prvič sedela na kavi z drago osebo. No, v bistvu je bila to najina prva kava, saj je takrat, ko sva se spoznali, še nisva pili :) Tistega oktobra sem, kljub odličnemu zdravju, spila več čaja kot kave. Pri tistih, ki so mi čaj kuhali bolj kot ne prvič (ali pa so mi ga servirali z ananasom), je dišal tako domače in prijetno. Pri tistih, ki so mi ga celih sedem let kuhali odličnega, je takrat izgubil prav vso svojo aromo, bil je trpkega okusa. Prvič sem gnala malce zanemarjeno Višnjo in sešila svoje prvo in edino krilo. Zadnjič sem, v neobičajni družbi za tovrstno priložnost, v živo prisluhnila Kataleni. Tudi druge glasbe ni manjkalo, uh, ja, jazz in parada, ki je še najbolj spominjala na "Korajža velja" ali Saint-Saensov Živalski karneval. Moja občutja tistega večera so bila povsem v sozvočju s Pianisti. Kupila še vedno najljubše čevlje. Zadnjič poklepetala o smiselnosti okraskov, ki so sami sebi namen. V stari (že takrat) razvlečeni trenerki (ki jo čisto slučajno tudi pravkar nosim) sem na vrhu hriba, ki se dviga nad čudovito dolino, načrtovala izlet v Rezijo. Tekla sem lahko daleč in še nazaj. Oktobra je bilo vse možno in vse se je zgodilo. Delala sem stezice, a našla utrjeno pot. Ko sem stopila nanjo, so vse ostale poti, stezice, izgubile svoj čar. Ta se je tako lesketala in izginilo je vse, kar je kdaj obstajalo pred tem. Smešno, res je nisem iskala, nikoli si nisem zares predstavljala, da se na poti enostavno naleti. In nekoga sem prizadela. Zelo. Najbrž si ne bom nikoli odpustila. Ampak še bolj zelo sem se bala. Bala slabe odločitve, bala sebe, da bi iz strahopetnosti skrenila v brezpotja.

Ponosno povem, da za kavo, po petih letih, pristavim naslednji teden. Večkrat si skuham tisti trpek čaj, malo posedim ob njem in ga mrzlega zlijem proč. Premalokrat ponudim ananas. Rada se usedem k drugi, bolje ohranjeni Višnji (še vedno šivalni stroj). Čevlje in trenerko torej še vedno nosim, rezijansko si raje zapojem, tečem žal več ne. Po poteh se ne oziram, ker so preprosto prave.

Letošnji oktober je bolj kot ne minil v soočanju z rekom "Dobre mame imajo lepljiva tla, umazano pečico in srečne otroke." ("Good moms have sticky floors, dirty ovens and happy kids.") Iskreno se bojim, da tega ne bom mogla nikoli poosebiti. Prisežem, da sem dala veliko priložnosti tako tlom kot pečici. ;)



QuickEdit

You Might Also Like

Ni komentarjev

Objavite komentar

Follow @sanja.zogiceinkravate