sem razložila zadnjič na pogovornih minutkah P-jevima vzgojiteljicama in v zameno dobila dva strašno začudena pogleda.

Točno tako je bilo. Pri petnajstih mesecih je povedal, da je lulal. Bi rekla, da so k temu zavedanju pripomogle pralne plenice. Fantki so načeloma (zaradi svoje zgradbe) manj občutljivi na mokroto kot punčke. Poletje, ki je sledilo (torej v starosti okoli leta in pol) je preživel gol kolikor se je le dalo in kadar je bil res brez vsega, je šel sam lulat v travo. Že spodnje hlačke so bile prevelika ovira, takrat se je pač polulal. Ko smo bili na morju smo porabili samo nekaj (mislim da manj kot pet) plenic (v celem tednu), saj sva ga zjutraj hitro razvila in ujela, sicer pa je sam hodil lulat. V travo, ob drevo, vstran pač. Ustavil je tudi voziček. Zdelo se mi je neverjetno. Aja, pa da ne bo pomote, kahlice ni prenesel, sploh. Z jesenjo je prišel vrtec, kjer je uporabljal plenice za enkratno uporabo, z njim pa tudi stres. Tam je pridno lulal na malo stranišče in kmalu v pisoar. Vzgojiteljica me je že spraševala, kdaj ga bomo odvadili in mi razlagala kako dobro mu gre, da je suh večino časa. Ko sem rekla, da še ne pove, kdaj ga lulat, se mi je skoraj smejala, češ, da tega ne bo, da ga moramo dajati na uro. Ja pa ja de, resno? Komu pa to paše? Prišla je zima in prišel je D. P-ja je bilo potrebno še večkrat previjati in ni hotel biti brez plenic. Rada sem mu ustregla, saj mi je bilo jasno, da gre za klic po pozornosti (čeprav je bilo kar nenavadno previjati drobnega novorojenčka in takega velikana v iste plenice). Vsake toliko se je močno razburjal, ko je bilo treba namestiti novo plenico in pogosto sem mu dovolila, da je bil brez. Kahlice še vedno ni želel uporabljati, podobna je bila zgodba z nastavkom za stranišče. Nekega pozno spomladanskega dne pa se je zgodilo. Bil je spet brez plenice. Pritekel je mimo mene in rekel, da gre lulat. Sam je šel. Sam se je slekel (vedela sem, da bo potrebno kljub nezanimanju prej osvojiti tudi to), se usedel na tako zelo osovraženo kahlico in lulal. Živo se spomnim, kako sem ga iz kuhinje opazovala in se trudila skriti širok nasmeh, da ne bi zmotila njegove pozornosti. Star je bil dve leti in slabih pet mesecev. Od takrat je suh, tudi ponoči (ker ponoči spije kar nekaj vode, smo ga nekaj časa zbujali za lulat. Zdaj se običajno sam.) Ni ga bilo treba opominjati ali "dajati na kahlico". Če razmislim, ga večkrat opomnimo zdaj, ko se zamoti in noče prekinjati igre.

Neskončno sem (bila) ponosna nanj, pa tudi nase. Takrat sem mu res sledila. Morda celo prvič in (do zdaj) zadnjič (tako zares). Vsekakor velik uspeh tudi zame.