"Samo" rumena, rdeča in modra. Vedno me očara ... Primarne barve, vodene barvice.
Uporabljamo tudi: kapalko Načeloma je samo kapljal, ko je upadla sposobnost koncentracije, je vlekel črte kar s kapalko. Vodene barve, akvarel. vato Prstne barve, malce razredčene in vata. frnikole navadno kljukico za perilo in cofek (cof pripnemo). valjčke Močnejši tulec (od folije za živila), nekaj moos gume in lepila, ter razredčene prstne barve. prste, roke, stopala gobice vse, kar najdemo :)
Kate res zna naravo vklapljati v vsakdan svojih otrok oziroma zna otroka vračati nazaj k naravi. Tokrat sem idejo za delo dobila pri njej. Pravzaprav sem že nekaj časa čakala na tako priložnost. Sin je namreč včeraj na sprehodu nabral veliko različnega listja, rož ipd. Običajno nabrano sproti zgublja(mo), to pot pa smo vse prinesli do doma. Zložila sem mu na pladenj in mu naslednje jutro poleg ponudila vodene barve (v odtenkih pripravljenega listja, cvetov ... ). Takole je ustvarjal:
Tik pred tem, da gre v pečico. Mocarela, paradižnik, šunka, paprika, gobice, suha salama, bučke, bazilika in sir. "Zdaj slikaj, mama!" Pica! Ja, pred časom mi je sin redno "kuhal" pice in torte, pa sem se odločila, da še jaz njemu skuham kakšno tako za večkratno uporabo. Ideje sem pobirala iz spleta. Večinoma so se ponavljale, tako da niti nima smisla, da delim povezave. Daleč najbolj všeč pa mi je bila tale , od katere sem skopirala papriko in baziliko. Bučke so čisto moj izum. Imela sem nekaj težav pri izbiranju filca, saj sem bolj kot ne omejena na spletne nakupe (pa tudi sicer sem bila razočarana nad skopo ponudbo barv in odtenkov). To marelično testo je uradno bež, da ne bo kakšne pomote (ja, trikrat sem preverila šifre, res je bež). Robove pice sem malce osenčila z rjavo in črno voščenko, kar je, skupaj s paradižnikovo omako, precej popravilo vtis. Posamezen kos pice sem naredila tako, da sem iz prepognjenega filca formata A4 ur
Od včeraj si lastimo peskovnik. Tak, z mivko. Moj prvi. Kot otrok sem se veliko igrala v pesku, ampak tisti kup peska je stal na dvorišču z nekim drugim namenom in ga nikoli nismo smeli razmetavati po mili volji, saj se je sicer (pre)hitro zlil z okolico. Najraje, ali pa se tega samo najbolj spomnim, smo gradili tunele, hiše znotraj hriba, ceste in kar koli z vodo, ki je žal poniknila še preden smo lahko prinesli novo zalogo. V našem peskovniku imamo tudi sito. Opazovala sem sina, ki ga je uporabljal kot krožnik oziroma nizko posodico. Kakšno funkcijo pa ima sito v peskovniku mivke? Kakor koli, nekoč dobi še kup peska, da bo lahko doživel mukotrpnost sejanja (vedno je šlo prepočasi) in (predvsem :) ) veselje nad odkritjem različnih velikosti, celega spektra peska. Ali pa je to fasciniralo le mene? Hm ... Zbiram ideje o nadgradnji igre z mivko. Danes se je strašno bal, da bi se umazal (a še katera mama kje spodbuja otroke, da naj se le umažejo?), kmalu pa je bil poln mivke od l
Pri nas se včasih sestavljanke sestavljajo kot po tekočem traku. V nekem takem zagonu sem pred kakšnim mesecem reciklirala lesene geometrijske like, ki sicer pripadajo sestavljanki - igrači za spoznavanje vzorcev. Obrisala sem jih in sestavila svoje vzorce. Seveda pa bi lahko uporabila katere druge like, kocke ipd. Težave so mu predstavljale le svečke oziroma trikotniki (kar se tudi sicer občasno zgodi).
Različne mase za oblikovanje so otrokom zelo koristne (spodbuja razvoj fine motorike, koncentracije, ustvarjalnosti) . Sin je zelo dolgo nosil stvari v usta, zato sem se odločila, da mu prvi plastelin naredim sama. Presenečena sem ugotovila, da obstaja cela vrsta različnih receptov. Preiskusila sem jih več, moj zmagovalec pa je tale . Delam ga v manjših količinah, hranim pa nekaj časa odprtega, nekaj časa pokritega, da vzdržujem primerno vlago. Imamo tudi kupljenega, pa se mi ne zdi toliko boljši oziroma je pretrd, vsaj dokler se ga malce ne pregnete. Sam plastelin začne našega fanta kaj hitro dolgočasiti, zato sem mu do sedaj poleg ponudila že modelčke za piškote, majhen valjar, lesen nož, zobotrebce, rožmarin, božični čaj ... Do danes sem imela največ uspeha z božičnim čajem (iz čajne hiše Cha). Pripravila sem mu neobarvan plastelin in čaj (torej koščke suhega sadja in zelišč) v posodico. Čaj je vgnetel v pripravljeno maso, kuhinja je lepo dišala, masa pa je na koncu, predvsem za
Uncategorized
Magnetki
Za razliko od prejšnih objav, ta ne bo iz zaprašene police. Pri nas se večkrat pogovarjamo o številkah. Na sinovo (2,5l) pobudo seveda. Danes me je prešinilo, da lahko poleg table, ki že nekaj dni vsa nesrečna in osamljena stoji v kotu ter čaka, da se zopet vrne na omaro, ponudim magnete. In je risal! Ja, tako je rekel. Desno je njegov stric, v sredini ata, levo atov avto (v tem zaporedju so nastajali). Opombe: Ne, nisem imela drugih magnetov. Ja, to je Ikeina tabla in ne, ni magnetna. Našo sem Izboljšala ;)
Za slikanje s frnikolami potrebujemo škatlo, papir, barve (tempere; nerazredčene ali samo malo razredčene) in nekaj frnikol. Ter seveda previdnost kot pri vseh majhnih predmetih. Barvo v kupčkih razporedimo po papirju, dodamo frnikole in škatlo tresemo, premetavamo, obračamo ... Veliko veselja in veliko lepih slik (in velika poraba barv). Si je pa hitro prinesel čopič (kar se tudi vidi, me je prehitel) in malo pomagal. Bila je prijetna izkušnja za oba, saj je dejavnost v bistvu zelo čista. Dvakrat mu je frnikola odletela iz škatle, to je bilo pa tudi vse. Star je bil 25m in je malce s težavo premetaval tako veliko škatlo (papir je v velikosti A3 in malce zožan na širino škatle). Ocenjujem, da je dejavnost primerna tudi (mogoče celo bolj) za malo starejše otroke. Komaj čakam, da ponovimo.
Tako dolgo sem iskala kljukice za perilo, ki jih ni potrebno stisniti, da jih je prerastel. Slučajno sem jih našla v neki trgovini za ustvarjanje. Pladenj (Ikea), vrvica napeta med ročaji, krpice blaga in kljukice. Odlična vaja za prijem in fino motoriko. Kljub temu, da mu je bilo že malo preveč enostavno (pri 26m), je užival. Krpice bi bile lahko tudi različnih barv in narezane po obliki oblačil (majica, hlače, nogavičke...) Nato sem (žal nimam fotografije) v sobi navezala vrvico (radiator-omara) slab meter dolgo in mu v košari, poleg kljukic, ponudila še nekaj oblačil, ki jih je bratec že prerastel. To mu je bilo še bolj všeč. Bi poskusila zunaj, pa je bila zima, ko nimamo možnosti sušenja perila zunaj. Kljukice sem nadomestila s standardnimi, ki pa mu še nekaj mesecev pozneje predstavljajo izziv. Rad mi pomaga.
Spremljam kar nekaj blogov kreativnih in/ali "montessori" mam. Precej časa nazaj so mi v oči padle senzorične posode oziroma škatle in komaj sem čakala, da se sinova potreba po raziskovanju z usti ustrezno zmanjša. Gre za večjo posodo, katerega glavna sestavina je nek sipek/zrnat (/ipd.) material (žita (tudi barvana - riž), suhe stročnice, vodne kroglice, kava, testenine ... ), narezan papir, ali kakšna masa ( sluz , snežno testo ... ) ter različne žlice, lončki, vrčki in (podobni) predmeti, ki igro/raziskovanje popestrijo, zaokrožijo v neko zgodbo, smiselno celoto. Ko je starejši sin po rojstvu svojega brata za dalj časa prenehal obiskovati vrtec, sem mu jih ponudila kar nekaj. Nekatere so bile skrbno načrtovane, druge povsem spontane. Ponudila sem mu jih v starosti 24-26 mesecev. Mogoče pa koga navdahnejo: Naša čisto prva, malo zimska senzorična posoda Zelena-rumena-rdeča "Sluz"; koruzni škrob in voda. Zmes, ki se z mešanjem spreminja iz trdne v t
Reciklirani materiali - pokrov škatle za čevlje, nekaj zamaškov, par minut dela ter kar precej veselja in zadovoljstva ob uporabi.
Ko sem mu ponudila material, je bil star 26m in mu je bilo (razen valja, ki pa ga ni in ni razumel) vse že skoraj prelahko. Vseeno pa se je zadržal pri tem delu več časa kolikor sem potrebovala sama za pripravo, zato lahko rečem, da je bilo že iz tega vidika vredno :)
Takole pa je sam od sebe razvrščal balone od rojsnodnevne zabave (2 leti) v škatle, ki sem mu jih sicer ponudila za zlaganje ene v drugo (kar pa je seveda tudi razvrščanje).
Maria Montessori je rekla, da je roka orodje razuma (prosim ignorirajte ime strani na kateri je objavljen prispevek) ter da "glavi ne smemo dati več kot roki". Sinu (takrat 25m) sem ponudila tole: Paleta, cofki in pinceta, ki se uporablja v kuhinji (sicer nisem prepričana za kaj (solato?) ker je ne uporabljam, je pa iz gospodinjskega oddelka). Uporaba pincete je precej zahtevna, vendar poleg zadovoljstva nad uspehom (seveda moramo presoditi kdaj je primeren čas - sama se precej lovim) nudi odlično vajo za fino motoriko ter krepitev mišic roke (opozicija palca). Kasneje sem pobarvala skledice palete s flomastri za belo tablo in ponudila barvno usklajene cofke. Tudi ta vaja je bila uspešna, vendar sem imela precejšno srečo, da ni ugotovil, da se ta barva enostavno izbriše. Po možnosti s cofki. Čeprav, brisanje s tako majhnimi cofki (uporabila sem še manjše kot na fotografijah) bi bila v bistvu tudi vaja za fino motoriko :)
Po sladoledu sem mu ponudila barvne škatle in paličice. Uporabila sem 4 ali 5 paličic vsake barve, pa je bilo skoraj preveč. 3 bi bilo idealno za sinovo (takrat 25m) koncentracijo. Kasneje sem odstranila večino paličic, pustila sem vsako po eno ter v večjo košarico dala še sestavljanko mavrico (enakih barv kot škatle), koščke filca, lego kocke in cofke enakih barv kot škatle. Fotografije žal nimam, je bil pa tudi ta pripravljen material zanimiv in veliko v uporabi kljub temu, da sin sicer ne obožuje ravno preveč sedečih dejavnosti.
Otroci radi razvrščajo. Radi spravljajo stvari v 'red'. Z redom poskušajo osmisliti svet. Pomembno je, da jim omogočimo tudi takšne izkušnje. Ko smo se pri nas (takrat 25m) začeli pogovarjati o barvah, sem mu ponudila barvni sladoled. Ideja NI moja, vir sem pa na žalost izgubila. Za izdelavo pisanih sladoledov sem uporabila že pobarvane paličice, ki se kupijo v trgovinah za ustvarjanje in moos gumo. Mama z blogom, od katere sem pobrala idejo, je uporabila filc, ki pa ga nisem imela na voljo v vseh barvah. Moos gumo sem enostavno razrezala in zlepila ob robovih. Palčke sem dala v lonček, sladoled pa kar na pladenj. Material sem mu najprej predstavila (t.j. pokazala, kako se uporablja), potem pa sva ga postavila na njegove police. K temu se je pogosto vračal (Jaz pa tudi - z lepilom. Filc bi bil primernejši, saj se lepše lepi.), en od sladoledov pa je bil očitno preveč realističen in ga krasi venec otroških zob :)
Žogice (in žogica po moje) in Kravate (in kravata po moje ter po moje s telovnikom ).
